Metka Krašovec

Skozi ogledalo

Skozi ogledalo

Naslov najnovejšega cikla slik Metke Krašovec – Skozi ogledalo – je dobesedni prevod naslova knjige Lewisa Carolla Through the Looking Glass, ki je sicer v slovenščino prevedena kot Alica v ogledalu. Tudi na teh slikah nastopa deklica. (Na eni celo skupaj z zajčkom.) Deklica Klara, ki je danes stara osem let. Nepremično stoji v različnih pravljičnih mediteranskih pokrajinah – s pogledom, uprtim v gledalca.

Klara – že njeno ime korespondira z načinom, kako so narejene te slike. (Clara = jasna.)

Na eni od slik je v Klara v čolnu. Slika je naslovljena. Pot v ogledalo. Ogledalo je morska ali jezerska gladina, v kateri odsevajo rafinirano naslikani oblaki, otočki s cipresami in oddaljena obala.

Kje je tu pot v ogledalo? Kam vodi pot, če vodi v ogledalo? Če je ogledalo vodna gladina – ali ne bi za čoln pot v ogledalo pomenila: potoniti? Toda slikarka z vsako potezo varuje z ljubeznijo naslikano deklico. Čoln je usmerjen proti horizontu, proti stiku med odsevom in odsevanim. Samo po tej poti je mogoče vstopiti v skrivnost zrcaljenja.

Lahko pa vse skupaj vidimo tudi drugače. Da je ogledalo slikovna površina. In da gleda slikarka podobo te deklice kot svojo zrcalno podobo. Pot v ogledalo je potem zanjo obenem pot v sliko in pot v lastno otroštvo.

Kajti v celotnem ciklu lahko slutimo slikarkino nostalgijo po otroštvu. Po čisto posebnem otroštvu, ki pojasnjuje tudi ikonografijo. Mediteranske ciprese in antične sojenice pri Metki Krašovec niso nekaj, kar bi bilo s podobo otroka povezano na silo, ampak so del kulture, ki je bila zanjo že v otroštvu samoumevna kot zrak. Metka Krašovec je odraščala v prefinjenem ozračju visoke klasične kulture. Za slikarski poklic pa se je odločila, ko je bila osemnajstletna z očetom – Stanetom Krašovcem – na prvem potovanju po Toskani in Siciliji, ki ji je, kot je pozneje zapisala, "odprlo ljubezen do slikarstva in do barve"; od takrat so v njej "ostale ciprese toskanske pokrajine, njen vonj, zvok korakov po kamnitem tlaku mest, svetloba poznega popoldneva, zvok klavirja skozi odprta okna", na Siciliji pa sta bila z očetom "sama z antičnim templjem na griču, modrino neba in cvetočimi mandeljni" in sta recitirala Homerja v grščini … (A pravzaprav se zdi, da slikarka percipira Mediteran skozi kulturo poznega devetnajstega stoletja; pri sliki, kakršna je Mojre, se – kar se tiče vzdušja in ikonografije, ne slikarske tehnike – najprej spomnim na Böcklina.)

Na sliki Obisk se za deklico med dvema krošnjama cipres prikazuje tudi slikarkin avtoportret. Kot da je slikarka drevesno božanstvo, ki ščiti deklico. A v tem avtoportretu je tudi neka tesnoba. Oči so črne, votle.

"Sploh se mi pred slikami dogajajo čudne stvari. Pred El Grecom in Mondrianom se mi zvrti, na Dunaju se mi je iz Velázquezovega portreta Infantinje Margarite Terese začel prikazovati zadnji Picassov avtoportret in mi je postalo tako slabo, da sem morala na zrak."

To je Metka Krašovec zapisala v avtobiografskem besedilu Ogledalo, čas (spet ogledalo!), objavljenem leta 1994, ki je po mojem mnenju najboljši uvod v njeno slikarstvo in tudi eden najlepših in najbolj iskrenih tekstov, ki jih je v Sloveniji kakšen slikar doslej napisal o sebi.

Takšna povezava med podobo deklice in avtoportretom ni naključna; iziti je morala iz nečesa, iz česar je izšel tudi cikel Skozi ogledalo.

(Na zrak, zrak! Slikarka je na svojih potovanjih izkusila, da tam, kjer barve najbolj žarijo, zmanjkuje zraka. "Zanimivo je, kaj se dogaja z barvo na višini. Najbolj intenzivno žari modra. Čisto navadna plava plastična vrečka ima večjo moč kot Matisse. Ko sem na višini blizu 5000 metrov spravila v papir ščepec intenzivno kadmijsko-oranžnega peska, nisem mogla biti bolj razočarana, ko sem v Limi ugotovila, da je rjav. Ne samo da barve žarijo v tvoji neposredni okolici, ampak sta forma in barva enako ostro zarisani in barviti zraven tebe in na obzorju. Nekaj podobnega se dogaja v sanjah, ko so bližnje in daljne forme in barve enako intenzivne." V slikarkinih postopkih – tudi v ciklu Skozi ogledalo – lahko jasno prepoznamo poskušanje, da bi slikarsko ujela takšna stanja. Celo "razgledničarsko" rdeče nebo, ki se včasih pojavi na njenih slikah, je videti pogojeno s takšnimi izkušnjami.)

Ogledalo, čas … V teh slikah slikarka obenem gleda v ogledalo in v preteklost. Podoba deklice jo vrača v času nazaj. Tudi k njeni lastni slikarski preteklosti, ki jo lahko prepoznamo v marsikateri komponenti teh slik. Če na primer pozorno gledamo rdeče nebo na sliki Mojre, lahko v njem prepoznamo vse barvne odtenke slikarkinih Tišin iz zgodnjih sedemdesetih let. Podoba deklice pa nas pelje nekam nazaj na izhodišče vseh tistih ženskih obrazov, ki jih je slikarka slikala v osemdesetih in devetdesetih letih. V že omenjenem avtobiografskem besedilu je zapisala, kako je nekoč na postaji Aguas Calientes

"fotografirala najbolj čudovito punčko, tako polno miline, da že ni bila od tega sveta. Od petih kolutov filmov je bil samo ta posnetek črn. Zato pa je spomin nanjo generiral podobo Aydé (najbrže se je njeno ime črkovalo Hayden), ki je tlakovalo pot do slik ženskih glav."

Črna. Kot očesne jame na slikarkinem avtoportetu, ki bdi nad deklico med dvema krošnjama cipres.

"Tukaj lahko povem tudi to, da se najbolje razumem z otroki in da se mi na potovanjih redno dogaja, da se punčke odlepijo od staršev ali vrstnikov, sedajo k meni, mi sledijo ali pa me, kot se je to zgodilo v Indiji, vodijo v skrivnostne dele svetišč, kamor tujci nimajo dostopa."

V ciklu Skozi ogledalo se je slikarka prepustila, da jo dekličina podoba vodi v tiste pokrajine, ki jih je na svoji dosedanji slikarski poti sama prepoznala kot najbolj mile, pa četudi je ta milina "sladka". Slikarka se v skladu s svojo poetiko ne ustraši niti nekaterih vizualnih emblemov, kakršni običajno veljajo za embleme kiča. Pravzaprav si pri slikarstvu Metke Krašovec nisem vedno popolnoma na jasnem, kje gre za zavestne – in torej antikonformistične – poskuse transformiranja gledalčeve percepcije, ki naj bi z uporabo "kičastih" sestavin, ob kakršnih likovno dobro vzgojen človek "viha nos", v drugačni funkciji porušili vsakršen apriorizem vrednotenj (sama je namreč prav porušenje tega apriorizma opisala kot svoje "slikarsko rojstvo"! ), in kje gre dejansko za padanje v sentimentalno všečnost. (Ob njenih risbah nimam teh dvomov.) Sicer pa je o tem slikarka z občudovanja vredno samokritičnostjo, ostrino in preciznostjo sama zapisala:

"Slikarstvo, ki mu je jezik le posledica notranje nuje, je konstantno v nevarnosti, da pade v sentimentalnost in reproduciranje izpraznjenih form preteklosti. Umestiti se v to tanko špranjo, iti čez nevaren viseči most, kjer je na eni strani prepad kiča in na drugi prepad izpraznjenih form, in priti čez, je velik izziv. Ko in če se ti to posreči, pa ni več vznemirljivo in se boš moral lotiti novega izziva. Če se seveda ne razbiješ na pečinah prepada."

Slikarka si je v ciklu Skozi ogledalo izbrala podobo deklice Klare za vodnico po takšni nevarni poti.

Cikel povezuje podoba deklice, slikarsko pa pravzaprav ni tako zelo enoten: pot "čez viseči most" se dogaja med sliko in sliko in med potezo in potezo. Na tej poti se dogajajo tako posamezni zdrsi kot zmage. Občudovanja vredno je naslikana romantična podoba Schinkel in Klara: ko gledam to subtilno niansiranje svetlobe na krošnjah cipres (preplete svetlobe in teme), imam občutek, da vidim prav tisto izkušnjo, zaradi katere se je Metka Krašovec osemnajstletna v Sieni zavedela, da mora postati slikarka.


oktobra 2009 Miklavž Komelj

Vir: Galerija Equrna, Napovednik.com

Zemljevid

Sorodni dogodki