Glasba celuloidnih trakov

  • Kaj: Klasična glasba
  • Kdaj: sreda, 10.10.2007 ob 11.30
  • Kje: Gallusova dvorana CD, Ljubljana
  • Prireditelj: Zveza Glasbene mladine Sloveni
  • Vstopnina: 5evrov

Koncert bo mladim poslušalcem predstavil klasično glasbo, ki so jo uporabili v filmih

SIMFONIČNA MATINEJA
GLASBENE MLADINE SLOVENIJE



GLASBA CELULOIDNIH TRAKOV

Klasična glasba v filmih




Izvajalci:

Orkester Slovenske filharmonije
Dirigent: George Pehlivanian
Voditelj: Jure Longyka
Izbor sporeda: Mitja Reichenberg


Spored:
Johann Strauss: Na lepi modri Donavi
>Odiseja v vesolju< (1968/2001) â režiser: Stanley Kubrick

Peter Iljič Čajkovski: Hrestač, Kitajski ples
>Fantazija< (1940) â režiser: Walt Disney

Gustav Mahler: 5. Simfonija, 4. stavek Adagietto
>Smrt v Benetkah< (1971) - režiser: Luchino Visconti

Gioacchino Rossini: Tatinska sraka, uvertura
>Peklenska pomaranča< (1971) - režiser: Stanley Kubrick

Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 6 âœPastoralnaâ, 1. stavek
>Fantazija< (1940) â režiser: Walt Disney

Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 9, 2. stavek
>Peklenska pomaranča< (1971) - režiser: Stanley Kubrick

Amilcare Ponchielli: Ples ur iz opere La Gioconda
>Fantazija< (1940) â režiser: Walt Disney

Richard Strauss: Tako je govoril Zaratustra op. 30, uvod
>Odiseja v vesolju< (1968/2001) â režiser: Stanley Kubrick

Gaetano Donizetti: arija Lucie iz opere Lucia di Lammermoor
>Peti element< (1998) â režiser Luc Besson

Richard Wagner: Lohengrin, uvertura
>Veliki diktator< (1940) â režiser: Charles Chaplin

Richard Wagner: Valkira, Ježa Valkir
>Rojstvo naroda< (1926) - režiser: David W. Griffith

Johannes Brahms: Madžarski ples št. 5
>Veliki diktator< (1940) â režiser: Charles Chaplin





FILMSKA GLASBA

Film je pripoved z namišljenim ali resničnim dogajanjem, posneta na filmski trak skupaj z zvočnim zapisom. Je iz deležev različnih področij sestavljena in prepletena umetnost, ki združuje literaturo (scenarij), filmsko (dramsko) igro, likovno umetnost (scenografija, barve âŚ), glasbeno umetnost, za dosego končnega cilja (zgotovljenega filma) pa uporablja vsa razpoložljiva tehnična sredstva, od studijske tehnologije do računalniške animacije.

Zvočno podobo filma sooblikujejo govorica (ali petje) igralcev, glasba in najrazličnejši šumi. Filmska glasba je eden od pomembnih elementov zvočne podobe filma â lahko je arhivska ali pa posebej napisana glasba za film.

V vseh obdobjih filmske zgodovine je bilo razmerje med filmom in glasbo tesno, filmska glasba pa je v mnogočem odpirala nove možnosti tudi sami glasbeni umetnosti. Že pred nastankom zvočnega filma leta 1927 je začela nastajati glasba za filme. Prvo tako je leta 1921 napisal francoski skladatelj M. F. Gaillard za film Eldorado režiserja M. L. Herbiera. Filmska glasba pa je pritegnila tudi znane skladatelje. Tako je orkestralna skladba Arthurja Honeggerja Pacific 231 (1923) nastala iz njegove filmske glasbe, skomponirane leto prej. Eric Satie je za film Entr'acte napisal glasbo leta 1924; Richard Strauss je leta 1925 predelal glasbo svoje opere Rosenkavalier za film âŚ

Toda takšno glasbo so lahko uporabljali samo tisti lastniki kinodvoran, ki so imeli na voljo dobre izvajalske ansamble in seveda denar, večina majhnih podeželskih kinematografov pa je bila še naprej odvisna od improviziranja kavarniških pianistov.

Pravi razvoj filmske glasbe se je začel šele s pojavom zvočnega filma leta 1927 (The Jazz Singer, Pevec jazza), a preteklo je še veliko časa, da je uporaba zvoka dobila pravšnjo mero in da je "zvočni dodatek" postal temeljni sestavni del filma in se združil z njim v organsko celoto.

Danes je filmska glasba komponenta nedvomne umetniške vrednosti. Komponiranje filmske glasbe je zahtevno ustvarjalno delo. Glasba filmu ni v okras, ampak je eno izmed pomembnejših sredstev, s katerimi se izražajo filmski ustvarjalci.
Biti mora funkcionalna, posegati mora v dogajanje, ga podčrtati, dopolnjevati ali izraziti, mu dati prostornost, komentar ali pa poudariti smiselâŚ

Komponiranje filmske glasbe sodi v svet glasbene umetnosti, hkrati pa je umetniško ustvarjanje, ki sodi v svet filma. Dober skladatelj filmske glasbe mora zelo dobro poznati tudi zakone filmske umetnosti.

Glasbo za film je pisalo in piše mnogo skladateljev: Benjamin Britten, Aaron Copland, Aram Hačaturjan, Paul Hindemith, Sergej Prokofjev, Dmitrij Šostakovič, George Gershwin, Jacques Ibert, pri nas Bojan Adamič, Marjan Kozina, Urban Koder, Alojz Srebotnjak, âŚ

Filmsko glasbo danes obravnavamo kot glasbeno zvrst, med tiste, ki so se uspešno predstavili tudi kot skladatelji filmske glasbe, pa lahko uvrstimo mnoge znane glasbenike(John Williams, Maurice Jarre, John Barry, Carl Davis, Bernard Herrmann, James Newton Howard, Mikis Theodorakis, Michel Legrand, Nino Rota, Ennio Morricone, Henry Mancini, Andrew Lloyd Webber, Vangelis, Philipp Glass âŚ)

Razvila pa se je tudi posebna zvrst - glasbeni film, v katerem je glasba enakovredna filmski zgodbi (Amadeus Miloša Formana), tudi mnoge znane opere so posnete v filmski obliki (Mozartova Čarobna piščal v režiji Ingmarja Bergmana).


SKLADATELJI IN DELA

Avstrijski skladatelj Johann Strauss mlajši (1825-1899), imenovan tudi "kralj valčkov", je že leta 1844 ustanovil svoj lastni plesni orkester na Dunaju, med leti 1863 in 1871 pa je bil tudi cesarskokraljevi glasbeni direktor dunajskih dvornih plesov. Sprva je pisal samo plesno glasbo, po srečanju z Jacquesom Offenbachom pa je začel pisati tudi operete. Vsega skupaj je ustvaril blizu 500 del, od teh so najbolj znani valčki (prek 170) in polke, od operet pa Netopir. Že za njegovega življenja je ta glasba, ki jo odlikuje neusahljivo bogastvo melodij in izvrstna orkestracija, postala priljubljena na vseh celinah. Valček "Na lepi modri Donavi" iz leta 1867 je zagotovo njegovo najslavnejše delo in velja za neuradno dunajsko himno.


Slavni ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski (1840 â 1893) je že zelo zgodaj pokazal svojo nadarjenost za glasbo. Zanimivo je, da je najprej doštudiral pravo in se šele nato posvetil glasbi. Pisal je zelo melodično, barvito in čustveno romantično glasbo. Še posebej je bil uspešen v simfonični glasbi, napisal pa je tudi tri imenitne pravljične balete: Trnuljčica, Hrestač in Labodje jezero.
Glasbo za balet Hrestač je Čajkovski skomponiral za Carsko gledališče v St. Petersburgu, za osnovo pa mu je služila znana in priljubljena pravljica nemškega pisatelja E. T. A. Hoffmanna Hrestač in Mišji kralj. Ker so se priprave za izvedbo baleta zelo zavlekle, je nekaj najboljših točk iz baleta zbral v koncertno suito in ta je že ob prvi izvedbi leta 1892, ki jo je dirigiral skladatelj sam, doživela velik uspeh.


Gustav Mahler (1860 - 1911) je bil avstrijski poznoromantični skladatelj in eden največjih dirigentov svojega časa. Pisal je silovito romantično glasbo, imenovali so ga tudi "zadnji simfonik romantičnega obdobja in smeli predhodnik glasbenega impresionizma". Poleg 10 simfonij so zelo znana še njegova dela Pesem o zemlji in Pesmi za umrlima otrokoma za glas in orkester. Adagietto je 4. stavek iz njegove 5. Simfonije v cis molu (1901-1902); to lirično romanco za harfo in godala včasih izvajajo tudi samostojno.


Italijanski operni skladatelj Gioacchino Rossini (1792 - 1868) je začel skladati s 15 leti ter kmalu zaslovel tudi izven Italije. Velik uspeh je imel na Dunaju, še večji pa v Parizu. Od njegovih približno treh ducatov oper je najbrž najbolj znana komična opera Seviljski brivec, zelo znani in pogosto slišani na koncertnih odrih pa sta vsaj še uverturi k operama Viljem Tell in pa Tatinska sraka. Ta opera (La gazza ladra, 1817) s skrbno izdelano orkestracijo, ki je zanimivo po vsebini napol komična napol tragična, je danes razen uverture skoraj docela pozabljena.
V zadnjih 40 letih življenja se je Rossini le še malo ukvarjal s komponiranjem, zato pa toliko več s kulinariko: bil je namreč tudi zelo znan kuharski mojster s prek 1000 recepti (tournedo Rossini).


Znameniti nemški skladatelj Ludwig van Beethoven (1770 - 1827) je mladost preživel v Bonnu, večino življenja pa na Dunaju. Opiral se je na tradicionalni slog dunajske šole (Haydn, Mozart), vendar je nato klasične oblike razvil v izrazno močne, pogosto dramatične skladbe. Kljub temu, da je popolnoma oglušel, ni nehal ustvarjati. Napisal je devet simfonij, najbolj znane so tretja "Eroica", peta, šesta "Pastoralna" in deveta. Med drugimi njegovimi deli je 5 klavirskih koncertov, 32 klavirskih sonat in opera Fidelio. S svojimi zadnjimi deli je nakazal novo glasbeno obdobje â romantiko.
Zanimivo je, da je Beethoven 1. simfonijo napisal že 30 let star, njegovi 5. in 6. simfonija, dve sicer zelo kontrastni deli, pa sta nastajali hkrati (podobno tudi 7. in 8. simfonija). 6. simfonija (F dur, op. 68), ki nosi vzdevek Pastoralna, je nastala leta 1808, deluje pa kot nekakšen zgled za programsko glasbo. V njej namreč slišimo žgoleti slavčka, kukavčje klice, pedikanje prepelice, hrumenje nevihte⌠Beethoven, velik ljubitelj narave in podeželskega življenja, je s to simfonijo napisal hvalnico naravi. Pripisal je napotek "bolj izraz občutja kakor slikanje", njenih pet stavkov pa je opremil s programskimi naslovi: 1. "Prebujanje vedrih občutkov ob prihodu na deželo", 2. "Prizor ob potoku", 3. "Vesela vaška družba", 4. "Nevihta, vihar", 5. "Pastirska pesem, vesela in hvaležna čustva po viharju".

S svojo zadnjo, 9. simfonijo v d molu, op. 125 iz leta 1824, je dosegel vrhunec svoje umetniške poti. To veliko delo v štirih stavkih je napisano za soliste, zbor in orkester. Solisti in zbor se pridružijo orkestru v sklepnem stavku, v katerem se pojavi tudi znamenita Oda radosti, sedaj himna Evropske unije.


Italijanski skladatelj Amilcare Ponchielli (1834 - 1886), Verdijev sodobnik, je napisal dvanajst oper, vendar nobena od njih ni dosegla takega uspeha kot La Gioconda. Izjemno glasbeno talentiranega otroka so že pri komaj devetih letih sprejeli v eno najbolj slavnih italijanskih glasbenih šol. Svojo prvo opero je predstavil, ko je bil star dvaindvajset let. V svojih operah je skušal upodabljati vsakodnevne osebe, like iz resničnega življenja v zelo dramatičnih situacijah.
Ponchiellijeva opera v štirih dejanjih La Gioconda iz leta 1876 je ena najbolj dramatičnih oper, kar so jih kadarkoli ustvarili. Zgodba opere, ki se dogaja v Benetkah 17. stoletja, je komplicirana in vsebuje mnogo različnih nepričakovanih zasukov. V njej nastopajo beneški oblastniki, njihovi pokvarjeni uradniki in navadni meščani, med njimi ulična pevka La Gioconda ali radostno dekle. La Gioconda je glavna oseba in je vse prej kot pa radostna. Opera pripoveduje zgodbo o borbi med dobrim in zlim, med ljubeznijo in usmiljenjem, med ljubosumjem in sovraštvom. S svojo dobroto in velikim žrtvovanjem La Gioconda reši življenja nedolžnih ljudi, sama pa svojega izgubi.
Slikoviti balet Ples ur je iz tretjega dejanja te opere in je pravzaprav zgodba v zgodbi. Dogajanje opere se ustavi, ko si gostje na večerji pri vladarju Benetk ogledujejo balet, ki jim ga podarja vladar za razvedrilo. Plesalci v baletu s svojim gibanjem pripovedujejo zgodbo o času, ki je hkrati tudi pripoved zmage dobrega nad zlim. Balet je v štirih delih: Zora (svit), Dan, Večer in Noč. Brezskrbna in vesela glasba Plesa ur je povsem drugačna od resne glasbe tragičnih dogodkov v zgodbi, ki jo sicer srečamo v operi.


Nemški skladatelj in dirigent Richard Strauss (1864 - 1949) je ustvarjal sprva še pod vplivom romantikov Schumanna, Brahmsa in Mendelssohna, vendar pa se je kmalu navdušil za Wagnerjevo in Lisztovo glasbo ter postal goreč zagovornik novonemške programske smeri. Svoja najboljša dela je ustvaril v mlajših letih, njegovi glavni skladateljski področji pa sta bili simfonična in operna glasba. Med opernimi deli so njegove najlepše in najuspešnejše partiture Salome, Elektra, Ariadna na Naksosu ter priljubljeni Kavalir z rožo. V enostavčni simfonični pesnitvi je našel idealno področje za razvoj svojih mnogostranskih ustvarjalnih sposobnosti, predvsem pa izrazitega smisla za orkestralno živopisnost in za dramatičnost. Med leti 1888 in 1903 je napisal vrsto simfoničnih pesnitev, med katerimi so Don Juan (op. 20, 1887-88), Smrt in poveličanje (op. 24, 1889) in Till Eulenspiegel (1895) dosegle zgodnji in neminljivi sloves.
Tako je govoril Zaratustra (Also sprach Zarathustra op. 30, 1896) je Straussova peta simfonična pesnitev, s katero se je âœprosto po Friedrichu Nietzscheju❠polotil z glasbo podati filozofske misli; pesnitev je v enem stavku z devetimi odstavki, od teh je zelo znan mogočni Uvod.


Italijanski operni skladatelj Gaetano Donizetti (1797 - 1848) je, podobno kot Rossini, skladal zelo hitro in napisal kar 73 gledaliških del. Najbolj znane opere so Kapljice za ljubezen (1832), Lucrezia Borgia (1833), Lucia di Lammermoor (1838), Hči polka (1840) in Don Pasquale (1843), ki predstavlja vrhunec njegovega pariškega obdobja. Z opero Lucia di Lammermoor, ki jo je napisal za neapeljsko gledališče, je dosegel svoj vrh na tragičnem področju.


Veliki nemški operni reformator Richard Wagner (1813 - 1883), eden najzanimivejših umetnikov 19. stoletja, je imel burno in razburljivo življenje. V svojih zelo dramatičnih operah, ki jih je imenoval glasbene drame, je močno razvil to glasbeno obliko kakor tudi harmonijo in orkestracijo. Namesto dotedanje opere, sestavljene iz posameznih številk (arija, recitativ, duet âŚ), je svoje glasbene drame razdelil na prizore, ki so mu omogočili bolj svobodno oblikovanje. Z uporabo "leitmotivov" pa je vpeljal tudi bistveno novost (ponavljajoči se leitmotiv oziroma vodilni motiv je kratka glasbena misel, ki pomeni posamezno stvar ali osebo). Njegova operna dela so Večni mornar, Tannhäuser, Lohengrin, Tristan in Izolda, Mojstri pevci nĂźrnberški, Parsifal in ciklus 4 oper s skupnim naslovom Nibelunški prstan: Rensko zlato, Valkira, Siegfried in Somrak bogov. Vsa ta dela, za katera je tudi libreta napisal sam, povečini temeljijo na germanskih legendah.



Nemški romantični skladatelj Johannes Brahms (1833 - 1897) je s svojimi deli nadaljevalec tradicije nemških klasikov. Komponiral je v klasicističnih glasbenih oblikah, ki pa vsebujejo romantične harmonske značilnosti. Njegova umetnost sodi na področje absolutne glasbe (v nasprotju z novonemško programsko smerjo Wagner, Liszt), med njegovimi deli so 4 simfonije, Nemški rekvijem, priljubljeni Madžarski plesi, koncertiâŚ



O IZVAJALCIH

Orkester Slovenske filharmonije se ponaša s spoštljivo več kot tristoletno tradicijo glasbenih ustanov, kot so Academia Philharmonicorum (1701) in Filharmonična družba (Philharmonische Gesellschaft, 1794) in prva Slovenska filharmonija (1908 - 1913). Po ponovni ustanovitvi leta 1947 so orkester vodili priznani domači dirigenti, med njimi Bogo Leskovic, Samo Hubad, Lovro Matačić, Uroš Lajovic in Milan Horvat. Od leta 1995 do 2003 je orkester vodil Marko Letonja, sedaj pa je stalni dirigent orkestra George Pehlivanian.
Svoj sloves je orkester potrdil na številnih gostovanjih v evropskih kulturnih središčih in v Združenih državah Amerike, predstavil pa se je tudi na pomembnih mednarodnih festivalih. Med njegovimi gosti so vrhunska svetovna glasbena imena: znani dirigenti in najboljši domači in tuji solisti.
Orkester ima že vrsto koncertnih sezon po 36 abonmajskih koncertov v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, številne priložnostne koncerte in priljubljene simfonične matineje za mlade poslušalce v sodelovanju z Zvezo Glasbene mladine Slovenije. Svojo koncertno dejavnost je orkester doslej zabeležil na 40 laserskih ploščah.

Ameriški dirigent George Pehlivanian se je rodil v Bejrutu armenskim staršem. Že kot otrok se je začel učiti klavir in violino, ko pa se je družina leta 1975 preselila v Los Angeles, je začel študirati dirigiranje pri Pierru Boulezu, Lorinu Maazelu in Ferdinandu Leitnerju. Izpopolnjeval se je na akademiji Chigiani v Sieni, leta 1991 pa je zmagal na tekmovanju mladih dirigentov v Besançonu v Franciji.
Od 1996 do 2000 je bil prvi gostujoči dirigent Residenčnega orkestra v Haagu in Dunajskega komornega orkestra, leta 2002 pa je postal umetniški vodja mednarodnega glasbenega festivala v španski Gandii. Nastopal je že s številnimi pomembnimi svetovnimi orkestri, kot so Filharmonija, Londonska filharmonija in Filharmonični orkester BBC-ja, Izraelska filharmonija, Filharmonični orkester Scale, Orkester RAI iz Torina, Orkester Florentinskega glasbenega maja, Rotterdamska filharmonija, Bamberški simfoniki, filharmonična orkestra francoskega in frankfurtskega radia, Moskovska filharmonija, Orkester Marijinskega gledališča ter simfonični orkestri iz Baltimora, Cincinnatija, Houstona, Montreala in Toronta.
Marca 2004 je s slovenskimi filharmoniki gostoval v dvorani Glasbenega združenja na Dunaju, maja pa je pripravil uprizoritev Faustovega pogubljenja na Verdijevem festivalu v Parmi ter sodeloval na Florentinskem glasbenem maju. Od januarja 2005 je šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije, prvi gostujoči dirigent Deželne filharmonije Rheinland-Pfalz ter gostujoči dirigent Izraelske filharmonije.
Mitja Reichenberg (rojen leta 1961 v Mariboru) je po končani Srednji glasbeni šoli v Mariboru leta 1983 diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani iz kompozicije in dirigiranja. Zaposlen je bil najprej kot predavatelj in nato predstojnik na Srednji glasbeni šoli v Mariboru, kasneje pa v Univerzitetni knjižnici Maribor kot bibliotekar in strokovni referent za glasbo in film, kjer je oblikoval samostojni avdio-video oddelek ter bil pomočnik ravnatelja. Dodatno se je izobraževal in prekrižaril svet po dolgem in počez ter se spogledoval in okušal glasbo in film v najrazličnejših oblikah: od filmskih studiev kot aranžer, komponist in studijski glasbenik do etno prvin in sodobnih instalacij.
Sedaj živi in dela v Ljubljani, njegovo delo zadnjih 15 let pa je usmerjeno predvsem v pisanje knjig in strokovnih prispevkov za različne publikacije in v predavanja ter v delo s filmom in gledališčem, prostorskimi umetnostmi, instalacijami, komponiranjem glasbe za filme, gledališče, radio in televizijoâŚJe tudi pogodbeni predavatelj na angleškem inštitutu SAE v Ljubljani (inštitut za avdio-video tehnologijo, filmsko animacijo, film, glasbo in zvok), kjer predava predmete: teorija glasbe, filmska postprodukcija ter glasba in ton v filmu.

Jure Longyka (rojen leta 1969 v Ljubljani) je od leta 1985 do leta 1997 delal na Radiu Študent kot tonski mojster, napovedovalec, glasbeni opremljevalec, novinar in avtor oddaj. Med leti 1990 in 1996 je ustvaril in vodil 250 slovitih kontaktnih oddaj Oldies-Goldies lestvica. Leta 1993 je tam začel z nizom oddaj Izštekani, s katerimi od leta 1998 nadaljuje na Radiu Slovenija. Na Radiu Slovenija od leta 1997 pripravlja in vodi tedensko oddajo Telstar, izvirno mešanico popularne glasbe in zgodovine 20. stoletja. Od leta 1999 redno dela tudi kot voditelj na 2. programu Radia Slovenija â Val 202. Od leta 1989 je projektni sodelavec številnih produkcijskih hiš za produkcijo oglasov in oddaj, v glavnem kot govorni interpret (prek tisoč radijskih in TV oglasov). Kot svetovalec pri izboru glasbe je sodeloval pri dveh slovenskih celovečernih filmih (Barabe!, Miran Zupanič, Arsmedia, 2001 in Sladke sanje, Sašo Podgoršek, Arsmedia, 2001). Kot vodja ali strokovni sodelavec na področju govornega usposabljanja je sodeloval ali še sodeluje z več slovenskimi radijskimi in TV hišami.
V dveh desetletjih je Jure Longyka kot avtor, voditelj ali govorec ustvaril prek tisoč ur avtorskih radijskih oddaj, več tisoč ur živega radijskega programa. Oddaje, ki jih pripravlja in vodi, so odmevne v strokovni in širši javnosti. Njegovo delo je bilo večkrat nominirano za nagradi Viktor in Zlati petelin ter z nagrado Viktor tudi trikrat nagrajeno.

Pripravil Roman Ravnič



















Vir: Zveza Glasbene mladine Sloveni, Napovednik.com