Barbara Prinčič: Ko zaprem oči

BARBARA PRINČIČ: KO ZAPREM OČI


30. 7. – 19. 8. 2021
Stekleni atrij Mestne hiše v Ljubljani
Odprto vsak dan med 8. in 22. uro.

Vabljeni na odprtje razstave, v petek, 30. 7. 2021, ob 19. uri v Stekleni atrij Mestne hiše.


 

Ko zaprem oči je izrazito osebna, skoraj intimna zgodba oblikovalke Barbare Prinčič. Avtorica, ki je tudi aktivna promotorka ponovne uporabe in koriščenja sekundarnih surovin, v pričujoči razstavi povezuje problematiko zavrženega tekstila s svojo osebno izkušnjo težav z očmi. Tovrstni trenutki so jo napeljevali k razmišljanju in opazovanju, kaj vidimo z ali za zaprtimi očmi. Postavljajo se vprašanja, kaj se dogaja v naši glavi, v naših mislih, ko imamo zaprte oči, bodisi ko sanjamo - zavestno ali nezavedno, ko osredotočeno razmišljamo, kaj občutimo ali doživljamo, ko izklopimo čutilo vida in se tako prepustimo drugim čutilom. Z odmikom vida nam čutenja, kot so dotik vetra, ljubljene osebe ali strah in tesnoba, postanejo intenzivnejša. Seveda je na razstavi prisotna tudi fantazija, ki je tako ali tako značilna za sanjarjenje. Avtorica je te zgodbe - slike iz glave - vizualizirala in materializirala s tekstilnimi ostanki / odpadki in tako ostala zvesta sama sebi glede poslanstva promovirati trajnost, saj se s tem ukvarja tudi kot predavateljica na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje ljubljanske ALUO. Ideja o slikah iz tekstila sega v čas, ko je imela atelje v prostorih tovarne Velana, kjer je pridobila veliko ostankov zaves. Iz slik se vidi, da kot industrijska oblikovalka teži k tri-dimenzionalnosti. Ne le da so slike iz blaga tridimenzionalne, tudi okvir, na katerega so napete slike, predstavlja pomemben dejavnik v izrazu, napenjanje samo pa tehnični izziv. Okvir je tako nepogrešljivi in vključujoči del slikovnega polja. Avtorica se v svojih prejšnjih projektih s tekstilom ni ukvarjala, zato so slike - morda bi jih lahko poimenovali tudi ilustracije - svojevrstni eksperiment v obvladovanju materiala in tehnik napenjanja.

Barbara Prinčič je industrijska oblikovalka, diplomantka prve generacije študentov oblikovanja na tedanji ALU, danes ALUO. V svojem zgodnjem obdobju se je izpopolnjevala na Tajvanu in na Nizozemskem. V profesionalnem delu se je njena poklicna pot vila od grafičnega oblikovanja na začetku samostojnega delovanja, prek oblikovanja embalaže, do industrijskega oblikovanja. Tako je celo desetletje, od 1999 do 2009, intenzivno sodelovala s slovensko pohištveno industrijo. Lahko se pohvali s stolom, ki je bil na trgu kar sedem let. Danes ji večino časa zapolnjuje pedagoško delo s študenti. Od 2011 dalje predava trajnostno oblikovanje. S študenti skupaj razvijajo projekte predvsem iz materialov, ki sicer končajo v sežigalnici (filc, juta, guma). Svoje pedagoško poslanstvo na ALUO vidi in dojema predvsem kot priložnost za širitev znanja in ozaveščanje študentov o okoljsko odgovornem razvoju izdelkov in storitev. Hkrati skuša principe trajnostnega oblikovanja udejanjati tudi v svojih oblikovalskih projektih. Za svoje dosežke je Prinčičeva prejela mednarodne pohvale in nagrade, kot so posebna pohvala na Bienalu industrijskega oblikovanja (BIO 11), častna nagrada ICSID na BIO 15, nominacija za nagrado IDEA leta 2010, kar ji je prineslo umestitev njenega izdelka v stalno zbirko muzeja Henry Ford v ZDA. Leta 2014 je v Italiji na A’Design Award and Competition za stol 5x5 iz ksilita prejela srebrno, leto zatem pa za svetilo zlato nagrado. Tokratna razstava je avtoričin odmik v umetniško področje.

Vir: Galerija Kresija, Napovednik.com

Zemljevid