Constanze Ruhm Najdaljša (in še daljša) pot

Projekt v obliki dvokanalne videoinstalacije, združene s serijo fotografij, prepleta več niti, povezanih z zgodovino in sedanjostjo italijanskega feminizma.

Vrt na terasi zgodovinskega feminističnega središča Casa Internazionale delle Donne (Mednarodna hiša žensk) v Rimu postane mesto kastinga in vnovičnih uprizoritev, izvedenih s skupino Rimljank različnih starosti. Njihovo izhodišče je serija dokumentarnih fotografij iz leta 1972, ki prikazujejo feministična srečanja in skupine za ozaveščanje v Milanu, Rimu in Benetkah. Fotografije so bile prvotno objavljene v brošuri fotografinje Marie Grazie Chinese z naslovom La strada più lunga (Najdaljša pot), ki jo je izdal prvi rimski feministični kolektiv Rivolta Femminile. Prizori kastinga temeljijo na pesmih, dnevniških zapisih in sanjskih poročilih umetnostne kritičarke in radikalne feministke Carle Lonzi, ki je bila – skupaj s Carlo Accardi in Elviro Banotti – ena od ustanoviteljic skupine Rivolta Femminile in ikonična vodja italijanskega feminističnega upora v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Omenjena hiša je eden najpomembnejših zgodovinskih sedežev rimskega feminizma. Stoji v četrti Trastevere, v zgodovinskem urbanem kompleksu, imenovanem Buon Pastore, postavili pa so jo v začetku 17. stoletja kot ženski zapor. Leta 1983 se je preoblikovala v družabni center za ženske in nekaj let kasneje so jo zasedli feministični kolektivi. Po dolgih pogajanjih je bil sklenjen pravni sporazum o pretvorbi te lokacije v uradno institucijo, ki obstaja še danes. V zadnjih letih pa je mestna oblast izvedla več poskusov zaprtja Case, s čimer bi ogrozila oziroma izbrisala pomemben del feministične zgodovine. Umetnica zato želi s projektom izpostaviti tudi težke razmere, v katerih trenutno deluje ta institucija.

Divji vrt v Casi nastopa kot rajsko zatočišče in varen prostor – utopično mesto na presečišču narave in kulture ter metafora razmišljanja Carle Lonzi. Prav tako se sklicuje na vlogo vrtov v feministični produkciji podob, tj. vrtov kot mesta izmenjave ženskih izkušenj, intelektualnih in libidinalnih srečanj ter vadbišč kvirovskih seksualnosti. Njegovo krhko ravnovesje je simbol odpora proti načrtovanemu uničenju Case: ženske na fotografijah vnovičnih uprizoritev se s svojimi položaji, gestami, pogledi in interakcijami sklicujejo na izvirne predloge Marie Grazie Chinese ter tako postajajo liki med fikcijo in realnostjo, ki povezujejo vizualne in politične kulture preteklih in sedanjih oblik feminizma.

Najdaljša (in še daljša) pot, scenska fotografija, 2021 © Maila Iacovelli

Zunanje povezave: Kulturni center Tobačna 001

Vir: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Napovednik.com

Naročite se na email listo prireditelja Muzej in galerije mesta Ljubljane:
S tem dovoljujete, da vaš email naslov posredujemo prireditelju za potrebe obveščanja o njegovih prihajajočih dogodkih.

Zemljevid