Nataša Grandovec in Lucija Stramec

NATAŠA GRANDOVEC / LUCIJA STRAMEC
Odprtje razstave: Galerija DLUM, torek, 20. 4. 2021 ob 18.00

Galerija DLUM, Židovska ulica 10, Maribor
20. april - 18. maj 2021
tor - sob, 10 - 15h


Nataša Grandovec

Nataša Grandovec je umetnica oblikovanja nakita. Njeno ustvarjanje ni zgolj obrtniško izdelovanje modnih dodatkov. Posamezni kosi nakita niso le prodajni produkti, temveč so unikatni umetniški eksponati. Motivno repertoar Grandovčeve izhaja iz narave in ga po konceptualni ter vsebinski plati sestavljata dva dela. Prvega predstavljajo drobne srebrne broške, uhani in prstani. Ročno izdelani modeli poenostavljenih oblik listov, cvetov, plodov, semen, ptic ali rib, so odliti v srebru. V drugi del ustvarjalkinega opusa sodijo kosi s svobodnejšo in abstraktnejšo obliko. Takšna je kolekcija brošk, imenovana Continuum vitae. Vsaka izmed njih je drugačen skupek ponavljajočih se krivulj, ki simbolizira krogotok življenja. Izdelane so iz kovinskih trakov v zaporedju tehnik odlivanja, tolčenja in spenjanja. Poseben vizualni učinek broškam prida barvitost, ki nastane ob umetni oksidaciji materiala. Bakreni deli počrnijo, srebni in titanovi se obarvajo modro oziroma vijolično. Moč obarvanja je odvisna od intenzitete postopka. Kljub na videz poljubnim prepletom trakov je slutiti vzorce iz narave, kjer je praviloma vse podrejeno geometriji. Kopičenje in oblikovanje elementov v urejeno celoto je namreč kot pletenje ptičjega gnezda – na kar asociira ena od brošk. V nekaterih primerkih avtorica v svoje spirale vključuje kose drugega materiala. Prispodobo življenja, ki običajno ne poteka po tirnici brez ovir, želi ponazoriti z dodanim detajlom. Tak primer je z vejico praproti ali listkom regrata, kjer nam s potekom krivulje nežno prišepne o naši minljivosti.

Izdelki Grandovčeve so lahko tudi samostojna umetniška dela. V istem vsebinskem konceptu je med drugim oblikovala mini skulpturo "Življenje". Majhna lesena kocka simbolizira zemljo, iz katere poganjajo srebrne cvetice. V likovnem jeziku gre za asemblaž – objekt iz različnih materialov združenih v novi celoti.

Podobno je nadaljevala tudi na slikarskem platnu. V tehniki kolaža je s sestavljanjem in lepljenjem ponavljajočih se kosov papirja ustvarila abstraktno kompozicijo. Celotna slika se nam razjasni šele iz primerne razdalje, ko skozi raster gosto razporejenih trakov ali krogcev, ki prekrivajo večji del površine, prepoznamo odtisnjeno podobo posameznih brošk. Ustvarjalka nam na več vizualnih načinov z vpeljevanjem, ponavljanjem in spreminjanjem oblik pripoveduje o večnem krogotoku življenja.

Mag. Mojca Štuhec


Lucija Stramec

Lucija Stramec je likovna ustvarjalka. Tudi ona se v svojih delih na izjemno subtilen način posveča naravi. V primerjavi z Natašo Grandovec, ki se navdušuje nad neprekinjenim tokom življenja v vedno novih in prilagojenih oblikah, se Lucija osredotoča na upodobitev določenega motiva. Na osnovi vtisa ne ustvarja le estetske prispodobe videnega, temveč želi poudariti predvsem njegovo izjemnost in neponovljivost.

Drevo kot simbol življenja je zelo pogosto na njenih delih. Navdihuje jo njegova večstoletna rast, čigar korenine črpajo hrano globoko v zemlji in razvejena krošnja sega daleč v nebo. Zanimive primerke, ki jo nagovorijo s posebno strukturo debla, vej, obliko krošnje, listja ali plodov, si zabeleži s pomočjo fotoaparata. Določeno drevo celo spremlja dalj časa. Želi ga spoznati v različnih letnih časih, opazuje, kako se spreminja in skuša razumeti, kako sobiva z okoljem. Za nastajajočo upodobitev izbere tisti hip najljubše drevo in ga predstavi v premišljeno usmerjeni perspektivi.

Tega dalj časa trajajočega procesa se loti disciplinirano z minimalistično likovno potezo. Kljub temu, da drevo redko prikazuje v celoti, je postavitev običajno pokončnega (portretnega) formata monumentalna.

Zgovorne so kompozicije, ki usmerjajo pogled od spodaj navzgor. Tako poudari razvejanost, višino in mogočnost drevesa. Z izjemno natančnostjo podaja strukturo debla, reliefnost lubja in grč. Dodaten učinek telesnosti doseže z izmeničnim podajanjem svetlobe in sence. V likovnem jeziku to pomeni, da je motiv osvetljen v kontrastu s temnim ozadjem. Lucija se tega loti na svojevrsten način. Na temno rjavo, zeleno ali sivo osnovo ustvari kompozicijo z nizanjem tankih diagonalnih linij, ki tvorijo čvrsto strukturo. Včasih se odloči za risbo na papir, drugič za poslikavo na platno. Z izjemno tankim čopičem ali risalom vleče poteze, ki ob pogledu od daleč prestopijo v obris drevesa. Vtis migotanja svetlobe doseže z različnim zgoščanjem črtic, s čimer poudari edinstvenost upodobljenega drevesa. Na to nas prepričljivo opozori tudi z deli, na katerih na belem ozadju izriše svetlobi zastrte oblike. Tako na prizor gledamo iz obratne perspektive. S svinčnikom so na belem papirju izrisani le deli motiva v senci.

Avtoričin intimni pogled v okolje, vztrajna roka in umirjenost so bistvo za nastanek poetičnih podob narave. Te zraven telesne moči izžarevajo še notranjo moč upodobljenega. Ob slikah mogočnih dreves se nehote zavemo sebe in svoje individualnosti.

Mag. Mojca Štuhec

Vir: Napovednik.com, Društvo likovnih umetnikov Maribor

Zemljevid