Andrej Blatnik: Po sledeh Angela pozabe

Zgodbe potrebujemo. Potrebujemo jih, da bi razumeli sebe.
Salman Rushdie 
 

Gozdne steze držijo mimo krajev smrti, tu je veja ubila Frica, se je spominjala babica, tu je strela zoglenila tri moške, na hudi jasi zraven mrtvaške bukve pri potoku, vpijoča dekleta pod Posetovim izvirom, kjer tavajo in tožijo mrtvi, divja grapa, v kateri so našli mrtvaško glavo. To so zgodbe Maje Haderlap v Angelu pozabe, knjigi, ki je izzvala fotografa, da je v njeni dolini, dolini Lepene, ki se vije po Koroški na avstrijski strani, posnel ciklus fotografij in poimenoval jih je lahko le Angel pozabe. Ko je knjigo prebral, se je odločil, da poskusi vizualizirati vse drame, ki so se tam dogajale, je dejal. Želel je, da so posnetki dramatični, da se na njih vidi trmo, voljo do preživetja, vztrajanje, boj z naravo. Tudi partizane in trenja. Veselje, je še dodal. Gledalci na fotografijah tako gledamo Lepeno. In vidimo tudi sebe. Sončni žarki se prelivajo po drevesih, meglice se spuščajo po strmih pašnikih, na travnikih se prekopicujejo besede Maje Haderlap, ki se spreminjajo v resničnost. Fotografije nosijo pripovedi pisateljice in ljudi, ki jim ta del sveta pripada. A zelo previdno, nevsiljivo nam, gledalcem, šepetajo fotografovo zgodbo in odpirajo prostor, da prisluhnemo sebi.

Ampak vrnimo se v dolino Lepene oziroma grape, kot ji pravijo domačini, ki teče od Železne Kaple do pobočja Pece. Zgolj dobrih deset kilometrov je dolga. Ujeta je med več kot dva tisoč metrov visoko Peco ter prav malo nižji gori Topico in Olševo. V teh težko dostopnih krajih, kjer je videti, kot da skozi visoke vzpetine do graparjev ne presije nobena svežina, pa tudi ne zatohlost zunanjega sveta, se je odvijala samosvoja zgodovina uporništva, ki bi jo uradno zgodovinopisje najraje preskočilo. Ta, če je le mogoče, zamolči partizanstvo, ki so se mu priključili številni koroški Slovenci in so zaradi tega njihove družine med vojno plačevale krvavi davek, po vojni pa so bili zaradi upora proti nacizmu in nemški vojski zaznamovani. Človek lahko tudi o drevesih piše politično in v moji knjigi je veliko dreves, so besede Maje Haderlap. Zgodbe, izgubljene v gozdovih, ki so bili gosti v tem delu sveta, vse dokler se niso pred le nekaj leti ujme znesle nad pokrajino in ogolile z drevjem strnjeno porasli svet, so se našle in preživele.
Na črno-beli fotografiji vidimo drevo. Le kdo ve, kako in pravzaprav zakaj prav tu, raste iz skal na strmem bregu. Vzravnano je, nobenega upogibanja ni slutiti. Prijetna fotografija. Idiličen posnetek narave, bi lahko še rekli in preskočili k naslednji fotografiji. Pa ne. Tisti trenutek, ko jo postavimo v zgodovinski kontekst, začutimo dramatičnost doline Lepene. Zato se ustavimo. To je totalen upor gravitaciji in vsemu. To je nora volja do preživetja, pravi Andrej Blatnik o tem trdovratnem drevesu. 

Andrej Blatnik vešče združuje pisanje in fotografiranje pri pripovedovanju zgodb; s fotografijami je sodeloval pri opremljanju monografij, učbenikov, priročnikov, zbornikov, leposlovnih knjig.  Zadnje desetletje ga vse bolj zanima zamejstvo, predvsem odmaknjeni kraji v Porabju, Ziljski in Rabeljski dolini, na hrvaški strani Čabranke. V ciklusih fotografij, ki nastajajo v slovenskih premalo poznanih, skoraj prezrtih krajih, se premika med ustvarjalnostjo in stvarnostjo, med estetiko, informiranostjo in občutji. Predvsem svojimi, seveda. Tudi v ciklusu Angel pozabe njegove fotografije lebdijo med osebno izpovedjo in dokumentiranjem, med sporočilnostjo in njegovim izjemnim odnosom do lepega. Njegove fotografije se velikokrat kitijo z barvami, tokrat so mu bile odveč. Spretno je izkoristil pripovednost sivin, prehajanje svetlobe v temo, črnino, ki se izgublja v belini. In na trenutke lahko celo zaslutimo zelo zelo nežno živahnost, ki se previdno prikrade v to resno okolje.

Na fotografiji vidimo streho, nad njo drevesno krošnjo in nad njo nebo. Streha je preperela, krošnja scefrana, nebo zgineva v temo. Ljudi ni. In vendar nam je pri priči jasno, da Andrej Blatnik govori prav o njih, o izjemnih ljudeh, ki so ga očarali s svojimi zgodbami.


Meta Krese


Andrej Blatnik (r. 1963 v Ljubljani) je od leta 1991 do 1994 študiral oblikovanje in moderno umetnost na britanski Open University. S statusom samozaposlenega v kulturi na področju fotografije deluje že od 1994. S profesionalno fotografijo se ukvarja od leta 1991, od 2000 intenzivno tudi z reportažno fotografijo, je tudi član Društva novinarjev Slovenije. Objavljal je v številnih časopisih in revijah: Ambient, Viva, Albert, Cosmopolitan, Playboy, Elle, Gea, Atelje, Adria Airways In-Flight Magazine, Pri nas doma, Jana, Mama, Otrok in družina, Vrtnar, Rože in vrt, Kmečki glas, Življenje in tehnika, Zvon, v prilogah Objektiv, Polet, Ona … Pripravil je vrsto samostojnih razstav doma in v tujini. Spomnimo se njegovih dveh nastopov v CD: leta 2009 s samostojno razstavo serije Knapovske marionete, ki je od takrat del stalne muzejske zbirke v Hrastniku, ter v okviru muzejske razstave s fotografsko serijo Sečoveljske soline iz leta 2010.
 

Vir: Napovednik.com, Cankarjev dom

Zemljevid