Lela B. Njatin

KER MI NISMO LE PODOBE, SMO LJUDJE 2005–2020

Kustosa razstave: dr. Petja Grafenauer in dr. Blaž Lukan

V koprodukciji z Galerijo Miklova hiša, Ribnica.

Razstava Ker mi nismo le podobe, smo ljudje obravnava umetniško prakso Lele B. Njatin med letoma 2005 in 2020. Kot je zapisala dr. Petja Grafenauer v znanstveni monografiji, ki je izšla že ob prvi razstavi v Ribnici leta 2019, praksa Lele B. Njatin nastaja za občestvo, za skupnost, ki nastane v času trajanja projekta, ali za posameznika, ki se sreča z delom nevede, kdo je njegov avtor. Niha med perifernim, obrobnim, celo ljudskim in neznanim, šokantnim, presenetljivim. Teme moči perifernega, sodobne umetnosti in vloge umetnosti v družbi, osebnega spomina in skupnosti so vpletene v njene projekte tega obdobja. Mediji, ki jih največkrat uporabi, so performans, instalacija, predavanje in zapis. Njena dela, tudi ko so najbolj minimalistična, so zasnovana z mislijo na občinstvo, na učinek, nekateri performansi in instalacije imajo izhodišče tudi v poznavanju teatrskega režima in gledališkega učinka. Pomemben ji je kontakt z gledalcem, poslušalcem, uporabnikom. Del umetnin so tudi njihove reakcije, odgovori, misli, obrisi, vključeni so v umetnino in jo soustvarjajo. Oni so tisti, ki iz nje naredijo sebi lasten pomen. In potem je seveda tu beseda in predvsem njena polnost oz. praznost, njen pomen. Smisel.

Performativno dejavnost Lele B. Njatin lahko lociramo v vmesni prostor med tradicijo (slovenskega) konceptualizma in novi performans. Vendar pa bi bila, kot utemeljuje dr. Blaž Lukan v eseju znanstvene monografije ob razstavi, delitev umetniške dejavnosti Lele B. Njatin v dva ločena segmenta celo narobe. Obema temeljnima fokusoma njene umetnosti (vizualna, likovna dejavnost in performativna praksa) namreč lahko dodamo vsaj še njeno literarno dejavnost in pa, na kar se pogosto pozablja, njeno samoutemeljevanje ali esejistično-filozofsko komentiranje lastne umetniške prakse v spremnih študijah in predavanjih, kar je v resnici integralni del njene umetnosti. Če si performativna praksa Lele B. Njatin "prisvaja" nekatere dosežke slovenskega konceptualizma oz. kar konkretne elemente performansov skupine OHO, pri čemer si niti ne prizadeva, da bi ohojevske akcije na novo kontekstualizirala (saj jih rekontekstualizira že sam nov kontekst izvedbe in pa časovna distanca skoraj pol stoletja od njihovega nastanka), pa se po drugi strani umešča v polje novega performansa in njegovih (reartikuliranih) estetskih in družbenih relacij. Njen performans je "postal" ponovljiv, izkorišča živo prezenco performerke (Lela B. Njatin svoje performanse praviloma izvaja sama, le včasih ob asistenci pomočnikov), rešil se je nekdanje "obsedenosti" s telesom in se "vrnil" v galerijo – iz katere sicer ni nikdar do kraja izšel, razen v ambient –, čeprav obvladuje tudi druge prostore, celo medijske in sodobnotehnološke, v bistvu pa se raje naslanja na dobre stare analogne tehnologije (kamor sodi tudi polaroid, časopis, knjiga, pano, transparent ipd.); prezentira se kot žanrski miks ali hibrid in ohranja odprtost in pretočnost ter vselej dopušča vdor konteksta v lastno performativno strukturo. Performans Lele B. Njatin tako ostaja "prostor nenehnih izmenjav", tudi novi performans, ki ga v slovenskem prostoru zastopajo avtorji mlajše (predvsem vizualne oz. likovne) generacije, njena specifika pa je ravno "trdoživo" ohranjanje tradicije (slovenskega) performansa, najprej konceptualistične iz šestdesetih in nato alternativne z začetka osemdesetih let, ki pa se vitalno odziva na sodobno umetnost in aktualno realnost samo.

Lela B. Njatin že vrsto let deluje razpeta med Ljubljano in Kočevjem, kamor se je leta 1956 priselila njena mati, leta 1959 pa njen oče. To je bil čas, ko je mesto raslo in dobivalo zagon, šele v devetdesetih letih je postalo jasno, da mesto stagnira. V njeni mladosti se je družina aktivno udeleževala v skupnostnem življenju mesta. Na Kočevje umetnico poleg spominov veže tudi sedanjost, saj si je po materini smrti v družinskem stanovanju uredila atelje. Danes so ta kraj, njeni osebni spomini, življenje v njih, zgodovina in sedanjost lokalne umetnosti ter perifernost in pogoji dela v njenih okvirih malha, iz katere zajema vzgibe za umetnine. Kočevje je ena od stalnic projektov zadnjega desetletja. Toda v svojem bistvu ne gre za Kočevje. Lahko bi bilo katerokoli lokalno okolje, a prav to določeno okolje je izoblikovalo umetnico. Z njim živi, v njem po lastni izbiri deluje in iz njega izhaja, saj ga dobro pozna in lahko tako kar najbolj precizno uporablja.

Leta 1981 je odšla na študij filozofije in primerjalne književnosti na Filozofsko fakulteto v Ljubljano ter si v svet vizualne umetnosti samostojno utrla pot prek alternativne scene.

1984 je pričela delati v Ljubljani in se tja dokončno priselila šele leta 2010, saj je v vmesnem času živela razgibano in kar nekaj časa, vsega skupaj dobrih šest let, preživela v tujini. Njen prvi roman, Nestrpnost (1988) je prejel nagrado zlata ptica.

Od leta 1977 se je izražala v instalaciji, urbanih intervencijah, performansu, body artu, fotografiji in grafiki. Nekaj samostojno, nekaj pa kot članica mednarodnega umetniškega kolektiva Westeast (1978–1985), ki ga je ustanovil in koordiniral pesnik, prozaist in esejist Franci Zagoričnik. Priložnostno je sodelovala tudi z umetniškim kolektivom Maj 75, ki ga je leta 1978 v Zagrebu ustanovila Grupa šestorice autora in je živel v mediju časopisa-kataloga, nekakšnega alternativnega galerijskega prostora, pa tudi v obliki instalacij in performansa. Poleg tega je Njatin objavljala vizualno in konkretno poezijo ter dokumentacije performansov tudi v revijah in časopisih Problemi, Dialogi, Uj Symposion, Pitanja, Reč in beograjsko Delo.

Leta 1981 je prvič razstavljala v galeriji, v Likovnem salonu Kočevje, leta 1984 pa je predstavila projekt Beli šum v izložbenem oknu Galerije ŠKUC v Ljubljani. Bila je tudi članica alternativne skupine Linije sile (1983, Lidija Bernik, Lela B. Njatin, Tanja Lakovnik, Mojca Pungerčar), ki je ustvarila istoimenski performativni kostumski projekt/modno revijo za Galerijo ŠKUC. Ustvarjala je kostumografijo za kultno skupino Borghesia (v letih 1984–1985), ki je vzniknila iz ljubljanskega mladinskega subkulturnega gibanja FV.

Naslednji dve desetletji je pisala, objavljala, ustvarjala, razstavljala, ustvarjala kostumografije, delovala kot dramaturginja, avtorica prostorskih postavitev, celo za Phaidon Press je pisala o delu Antonyja Gormleyja Field.  Ko se je v Sloveniji s prihodom sodobne umetnosti v 90. letih okrepilo zanimanje za efemero, mail art, vizualno poezijo, performans in instalacijo, so nekateri kuratorji opazili njene projekte na papirju in jo vključili na nekaj preglednih razstav, ki so popisane na umetničini spletni strani.

Na razstavi v Pilonovi galeriji, so predstavljeni artefakti, ki so ustvarjeni za performanse Lele B. Njatin. Več informacij o razstavi je dostopnih na spletni strani galerije.

Ob razstavah v Pilonovi galeriji in Galeriji Miklova hiša je izšla slovensko-angleška znanstvena monografija, ki kot prva celostno obravnava opus Lele B. Njatin.

Eseje v monografiji sta prispevala dr. Petja Grafenauer in dr. Blaž Lukan, publikacijo je oblikoval Vasja Cenčič.

 

Razstava bo v skladu z veljavnimi odloki Vlade RS na ogled do nedelje, 14. februarja 2021.

Odprtja razstave zaradi epidemiološke situacije ne bo, vodenih dejavnosti za obiskovalce zaenkrat še ne bomo izvajali.

Pilonova galerija v skladu s smernicami NIJZ zagotavlja varen obisk razstave.

Hvala, ker z upoštevanjem le teh, varujete vaše in naše zdravje.

Za čas zaprtja galerij in muzejev, tudi v Pilonovi galeriji omogočamo virtualni ogled razstave. Spremljajte nas na naših spletni, FB in Instagram straneh.

 

Vljudno vabljeni k ogledu!

 

Foto: osebni arhiv Lele B. Njatin

Vir: Pilonova galerija Ajdovščina, Napovednik.com

Zemljevid