7. Slowindova pomlad 2020

  • Kaj: Spletni koncert
  • Kdaj: torek, 24.11.2020 od 20.00 do 21.00
  • Kje: Na spletu, Ljubljana
  • Prireditelj: Glasbeno društvo Slowind
  • Vstopnina: Brez vstopnine

SPLETNI KONCERT na spletni strani.

 

torek, 24. november 2020, ob 20.00

Luka Juhart & Uroš Rojko

Luka Juhart – akordeon, skladatelj
Uroš Rojko – klarinet, skladatelj 

Spored: 

Uroš Rojko: VOX
Luka Juhart: Unleashed
Luka Juhart: hrUP
Uroš Rojko: Monolog padlega angela
Uroš Rojko: Quasi neoliberamente

* * * 

Uroš Rojko, Luka Juhart, muzika

Uroš Rojko je bil najprej klarinetist, nato se je preusmeril v skladanje, zdaj pa že dalj časa ponovno nastopa tudi kot klarinetist, interpret svojih in redkeje drugih del. Luka Juhart je začel kot akordeonist, odigral je celo vrsto nove glasbe in se soočal z neštetimi idejami drugih skladateljev, preden se je odločil zapisati svoje. Začel je s skladbo za akordeon solo, a danes piše za najrazličnejše zasedbe. Oba sta vešča improvizacije, glasbene dejavnosti, ki glasbenika, izšolanega za popolno izvrševanje in zapisovanje glasbe, postavi pred novo vrsto tveganja. V improvizaciji je glasbenik odvisen od ključne, a tolikokrat zapostavljene glasbene veščine – poslušanja.

Specializacija je v glasbo pripeljala neslutene tehnične perfekcije in jo spremenila v navidezen predmet, izdelek, ki ga projektira, izdeluje, izboljšuje in distribuira natančno postavljen mehanizem. A to ni tisto, kar se nam daje v predanem poslušanju glasbe. Kar sprejemamo ob poslušanju dobrega glasbenega nastopa, je zvočni tok, dogajanje glasbe, to je pojav, v katerem ni nič deljivega in kjer matematika odpove. V srečanju skladatelja, ki tudi aktivno muzicira in instrumentalista, ki glasbo tudi zapisuje, je nek višek nad seštevkom obojega, presežek glasbenega smisla.

To žari iz glasbe Uroša Rojka in Luke Juharta. Prvo srečanje dveh glasbenikov na odru je bila izvedba skladbe Vox leta 2004. Takrat sta se soočila glasbenika, sposobna zamišljanja in izvrševanja zahtevne, globoke glasbene snovi, a tudi prilagajanja, improvizacije. Srečala sta se skladatelj, ki ga kliče njegovo glasbilo in interpret, ki bo nekoč videl nujo v tem, da skladbi Vox zapiše nadaljevanje, neuradni drugi stavek, skladbo Unleashed. Skladbi sta dopolnjujoči si nasprotji. Vox zazveni iz bistvenega, iz enega samega tona, iz diha, ki mu sledi glas, nakar se tej stalnici, prvinski osi, pridružujejo novi zvočni nanosi. Unleashed se ne gradi iz glasu, ampak iz izdiha, ne iz zvena, marveč šuma. Ta je najprej neokrnjen, nato pa šum ust, šum glasbil in šum listov z notami posrka divje vrtinčenje.

Pri Rojku in Juhartu ne gre preprosto za to, da igrata in pišeta glasbo, saj bi to pomenilo, da je med njima in glasbo razdalja, da je glasba od njiju ločen predmet operacij. Sta glasbenika, ki glasbita, muzika, ki muzicirata. Tu se velja zateči k široki terminologiji, s katero se lahko izrekamo o muziki in prav nam prideta izraz občutljivega muzikologa Christopherja Smalla musicking ali pa star francoski musiquer, ki samostalnika music in musique spremenita v glagola in čudovito objemata snovanje, igranje in poslušanje glasbe.

Hkrati pa sprijemanje glasbenih vlog, ki v vsakodnevnem dojemanju ostajajo ločene, povezovanje izvajanja, skladanja in poslušanja glasbe pogosto pelje tudi v povezovanje glasbe in družbe, umetnosti in sveta. O tem priča že primer glasbenika, s katerim sta si Juhart in Rojko tako ali drugače blizu – Vinka Globokarja, v skladatelja preobraženega pozavnista, državljana sveta, sveta, ki ga v svojih nenehno kritično opazuje. Juhart vsaki skladbi doda skrbno izbrano poezijo, v Unleashed distopičnega Srečka Kosovela, pesnika, ki je v dvajsetih letih 20. stoletja napovedoval prihod 'krize vseh kriz', 'smrt Evrope, kakor razkošne kraljice v zlatu', Quasi neoliberamente pa je ena bolj očitnih Rojkovih izjav kritičnega glasbenega državljana. Ne more biti naključje, da sta glasbenika po izstopu iz družbeno odrejene vloge skladatelja in izvajalca pogledala še iz glasbe same.

Uroš Rojko: VOX (2001)

Skladba VOX za klarinet in koncertno harmoniko 'išče' stik z najintimnejšo notranjostjo človeškega bitja. Skrajna redukcija materiala, osredotočena na sam izvor, na osnovni ton in njegov spekter, je nujna predpostavka za prebujanje adekvatnih vibracij. Dialog med človeškim glasom in njegovim odzvanjanjem v akustični cevi instrumenta (klarineta), vzpostavljanje občutljive komunikacije z akordeonom, uporaba zgolj peščice specifičnih zvočnih učinkov, tehnik igranja in prijemov, pri čemer improvizacijski momenti niso izključeni, skušajo voditi poslušalčevo zavest v stanje skrajne notranje zbranosti.

Skladba je nastala leta 2001 po naročilu mesta Digne-les-Bains (Francija), kjer sta jo leto kasneje krstila znameniti švicarski akordeonist, komponist in arhitekt, eden od utemeljiteljev moderne koncertne harmonike, prof. Hugo Noth ter avtor.

Uroš Rojko

 

Luka Juhart: Unleashed (2015)

Moja pesem
Srečko Kosovel

Moja pesem je eksplozija,
divja raztrganost. Disharmonija.
Moja pesem noče do vas,
ki ste po božji previdnosti, volji
mrtvi esteti, muzejski molji,
moja pesem je moj obraz.

Luka Juhart: hrUP (2013)

Kam lezem
Tomaž Šalamun

Proč s svojimi tacami
nobeden se me ne bo več
prijemal
noben recept
noben pakt
nobene umazane flanele
z nobenim kavljem 
me ne dobite več ven
z nobeno slamico

Uroš Rojko
Monolog padlega angela (2006)

Polklarinet je skladatelj (iz)našel z raziskovanjem svojega glasbila, klarineta pri snovanju dela Tongen (1986). Nastane tako, da odstranimo zgornjo polovico glasbila in ustnik pritrdimo na spodnjo. Polklarinet ima nenavadno, netemperirano tonsko zalogo, igra se z desno roko, s prosto levo pa lahko zapiramo in odpiramo odmevnik in spreminjamo intonacijo ter izvabljamo različne efekte. Igranje brez ustnika še bolj predrugači zven v cevi polklarineta in omogoča izrabo glasbila s petjem, govorom, tolkalskimi učinki in drugimi tehnikami, ki jih je za trobila razvil Vinko Globokar. Eno od svojih posnetih improvizacij na polklarinet je Rojko uporabil kot osnovo skladbe, ki se je v letih skozi vrsto na pol improviziranih izvedb izkristalizirala kot Monolog padlega angela, notiran leta 2013. Leta 2017 je skladbo razširil v delo Aufs Maul geschaut, verzijo Monologa z živo elektroniko. 

Uroš Rojko
Quasi neoliberamente (2016)

JAZ! JAZ! 
Jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz,
jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, ICH!
I, I, I, I, io! __ I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I, I!
Jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz, jaz! __ Jaz! Jaz!
Še več! Še več! __ Več! Več! __ Še več! Še več! 
Vse! Vse! Vse! Vse! __ Še! Še! __ Več! Več! Več! Več!
Vse! Vse! Vse! Vse! Vse! Vse! __ Vse! Vse! Vse! 
Še več! Še več! __ Vse! Vse! Vse! Vse!
Jaz! Jaz! Jaz! __ Vse! Vse! Vse! Vse! Vse!

* * * 

Luka Juhart (roj. 1982)

Luka Juhart se je v mednarodnem prostoru uveljavil kot eden najvidnejših interpretov na akordeonu, še posebej na področju sodobne glasbe, kjer to glasbilo postaja vse zanimivejše. Pri igranju sodobne glasbe predvsem razvija svojo strast do zvoka. S svojim glasbilom sproža presunljiv hrup in obarva fine tonske nianse, v vsaki skladbi se posveti do potankosti, a se ne boji z avtorji stopiti v ustvarjalni dialog in poiskati najboljši učinek muzike – zato je pri domačih in tujih skladateljih iskan interpret. Sam ali v različnih zasedbah je do danes pripravil vsaj 70 krstnih izvedb novih del. Redno in vse tesneje sodeluje z Urošem Rojkom, v nenehnem ustvarjalnem stiku pa je tudi z Vinkom Globokarjem. Globokarjevemu zahtevnemu in redko izvajanemu Dialogu o zraku je s številnimi izvedbami vdahnil novo življenje in kot skladateljeva prva izbira za part akordeona sodeloval v dveh skladateljevih poznih monumentalnih delih, Radiografiji romana in Exilu št. 3. Nemški skladatelj visoko kompleksnih del Claus-Steffen Mahnkopf je primernega interpreta za domala neizvedljivo skladbo deconstructing accordion po več letih našel prav v Juhartu. Prodoren avstrijski skladatelj Thomas Larcher ga prav tako redno vključuje v svoje praizvedbe. V zadnjem času je Juhart razvijal daljša, kontinuirana sodelovanja z domačimi glasbeniki – z Boštjanom Gombačem je izvajal dela slovenskih skladateljev za njun duo, ki izstopa z vsestranskostjo glasbenikov in njuno sposobnostjo improvizacije. Kar pa velja tudi za delo s skladateljem in klarinetistom Urošem Rojkom. Njuna plošča s posnetki glasbe za akordeon in klarinet je izšla pri eni najuglednejših založb s področja sodobne glasbe NEOS.

Od leta 2013, ko je kot izvajalec in avtor na Festivalu Slowind predstavil svoj prvenec hrUP, tudi sklada. Eden osrednjih dosežkov je delo Unleashed (2015), napisano za njegov duo z Uroešm Rojkom. Koncertni posnetek Juharta in Rojka je na 65. Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum 2018 v Budimpešti dosegel uvrstitev Unleashed med 'priporočena dela', kar je do sedaj uspelo le redkim slovenskim skladateljem.

Je izredni profesor na Akademiji za glasbo v glasbo v Ljubljani, kjer poleg svojega razreda za akordeon vodi katedro in Studio za sodobno glasbo. S Studiem pomaga širiti in poglabljati pogled v različne smeri nove glasbe. Za svoje delo na Akademiji za glasbo je Luka Juhart leta 2015 prejel Svečano listino za izjemne pedagoške in raziskovalne dosežke Univerze v Ljubljani. Sam je študiral je na Državni visoki šoli za glasbo v nemškem Trossingenu v razredu prof. H. Notha, h kateremu je odšel po opravljeni Glasbeni gimnaziji v Mariboru pri prof. A. Lorberju. Podiplomski študij je v mojstrskem razredu prof. S. Hussonga na Visoki šoli za Glasbo v Würzburgu zaključil leta 2008. Leta 2020 je Luka Juhart za umetniške dosežke v zadnjih treh letih prejel Nagrado Prešernovega sklada.

Uroš Rojko (roj. 1954)

Uroš Rojko se je kot skladatelj uveljavil v času in prostoru, za katerega se zdi, da ni omogočal razvoja trdnih identitet. Pospešeno zbliževanje sveta, zgoščanje komunikacije, kopičenje starega in novega znanja so tudi v glasbi sodobnih skladateljev napravili množico, manj pregledno kot kdaj koli prej. Uroš Rojko se je tu znašel med utrjenostjo, tradicionalnostjo domačega okolja in tedaj mednarodno sprejeto etiko iskanja novega, med muzikantstvom juga in konstrukcijo severa. Kljub drugačnim pričakovanjem se ni nikoli odločil ne za eno in ne za drugo skrajno možnost, ni se zavezal enemu samemu načinu skladanja.

Uroša Rojka je po študiju klarineta in uspešnem začetku poustvarjalne kariere poškodba roke, pa tudi radovednost vodila v študij kompozicije pri Urošu Kreku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nato pa leta 1983 h Klausu Huberju v Freiburg in leta 1986 k Györgyu Ligetiju v Hamburg.

Med zgodnjimi uspehi so bile nagrade za Godalni kvartet št. 1, nagrada Förderungspreis mesta Stuttgart (1984) in prva nagrada natečaja Alban Berg na Dunaju (1985), za Tongenesis je prejel Nagrado Evrope (Premio Europa, 1985) in Kompozicijsko nagrado sklada Gaudeamus (1986), s skladbo Inner Voices je na Dunaju dobil Mednarodno kompozicijsko nagrado, nagrajeno delo so v okviru festivala Wien Modern izvedli Dunajski simfoniki s Claudiem Abbadom (1991), doma pa Nagrado Prešernovega sklada (1988), nagrado natečaja Ministrstva za kulturo Republike Slovenije (2003) in Župančičevo nagrado (2012). Od leta 2015 je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pomembna so bila tudi zgodnja pojavljanja na sporedih Glasbenih dnevov v Donaueschingenu (1988), graškega Musikprotokolla (1988, 1990), ali berlinskega Glasbenega bienala (1997).

Sklada v vseh zvrsteh, je eden najvidnejših avtorjev nove glasbe za akordeon, blizu mu je živa elektronika in redno izvaja projekte z Eksperimentalnim studiem SWR, s komorno opero David, citre in meč, izvedeno z ansamblom Aventure in komornim zborom Antona Weberna v Freiburgu in Ljubljani, je stopil tudi v smeri glasbenega gledališča. Med novejšimi projekti izstopajo naročila ansambelskih skladb Ansambla Modern in Festivala Slowind ter skupno delo Gravitational waves z Iris ter Schiphorst za 164-članski orkester, izvedeno v Birminghamu in Londonu na BBC Proms. Po naročilu festivala ECLAT 2018 v Stuttgartu, je v soavtorstvu z Iris ter Schiphorst nastala še skladba Jeder (Vsak) za kontrabasovski klarinet, veliki orkester, video in semple.

Trenutno živi in deluje med Berlinom, Dunajem in Ljubljano, od leta 1995 je profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Dejaven je na glasbenih seminarjih in delavnicah, kot gostujoči profesor je predaval na Visokih šolah za glasbo v Gradcu, Trossingenu, Stuttgartu, Hannovru, Krakowu in Baslu, Berlinski umetniški univerzi UdK in Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Kot skladatelj in kot pedagog se zavzema za odprt ustvarjalni diskurz, s svojim pedagoškim delom v Ljubljani pa je odločilno vplival na seznanjanje slovenskih glasbenikov z mednarodnim dogajanjem v sodobni glasbi.

Vir: Glasbeno društvo Slowind, Napovednik.com