Pismo Cirilu Kosmaču ob obletnici rojstva

Urednica Napovednika mi je predlagala, da bi bilo zanimivo, če bi napisala pismo svojemu dedku, ki bi danes praznoval 110 let in katerega sem nazadnje videla pred več kot štiridesetimi leti.
Zame težka in naporna naloga.
Dedka, okata, kot smo ga vsi klicali, nikakor ne morem gledati kot pisatelja, kljub temu da sem kot njegova vnukinja ponosna nanj. Težko je ločevati in ocenjevati umetniško pot pisatelja in ocenjevati njegova književna dela, če ti je kot otroku veliko pomenil izključno kot tvoj oka, nežni starček, kot se je sam rad klical. Čudna je in rahlo zabrisana je meja med osebnim življenjem umetnika in njegovimi deli.
 
Ljubi oka,

kaj naj ti po vsem tem času napišem? Tvoja čečica je že dolgo čeča in ima majhno čečico, ki bi ti bila gotovo zelo všeč. Prav po tvojem okusu je. Z velikimi modrimi očmi in skodranimi plavimi lasmi. Pametna, pridna in samosvoja. Veliko razmišlja in verjetno bi te spravljala v smeh s svojimi resnimi vprašanji, in tvoje oči, ki se jih še vedno spomnim, bi žarele v dobroti in hudomušnosti, med vajinimi pogovori.
 
Nisva imela dovolj časa, da bi bil lahko še bolj izostril moj kritičen pogled na literaturo, s pomočjo tvojih nasvetov. Velikokrat razmišljam, da me je življenje prikrajšalo za odličnega dedka in učitelja, tako slovenskega jezika kot stila.
Priznati ti moram, da me nisi mogel voditi po strmih poteh pisanja. Do tvoje literature ne morem biti objektivna in ne redko se čudim, s ponosom, da nekateri poznavalci v njej odkrivajo stvari, ki meni ostajajo skrite.
Moj oka, legendarni klasik slovenske literature!
Najljubše tvoje delo je zame še vedno Tantadruj. Na žalost brez uvoda, ki se mi zdi odveč pri vsej tej metafiziki. Ne jezi se name, če ti kar po resnici povem, kaj mislim. Prav tako ne znam klesati besed, kot zate pravijo poznavalci; pišem drugače, slabše, a z lahkoto.

Med tvojimi spisi sem iskala povzdigovanje matere, a sem našla le žalost in žrtvovanje dobre bolne ženske, ki pa je imela srečo v zakonu in varnost urejene družine, pa naj je bila še tako skromna. Vedno sem razumela iz tvojih knjig, da je bil v tvojih očeh oče tisti, ki je bolj vplival nate kot na človeka. Morda se motim. Poveličevanje matere v slovenski literaturi pa sta zame ustvarila Cankar in Voranc. Kaj pa je Hudabivška Meta drugega kot pojem junaške matere?
Še vedno se spominjam, da si mi pripovedoval, da si nekoč splezal na streho vaše hiše in da je sosed tvoji mami povedal, da boš še daleč prišel v življenju, medtem ko te je le-ta z nežnim glasom, da te ne bi prestrašila, klicala, da splezaš nazaj dol. Zares si prišel daleč kot pisatelj, a zame predvsem kot dober dedek. 
 
Sploh pa mi nikoli niti na misel ni prišlo, da pravzaprav hodim po tvojih stopinjah in še manj, da bi se hotela primerjati s teboj. Ti si vendar moj oka!
Edinole, kar sem opazila, je, da tudi jaz rada uporabljam besedo srebro in moja druga knjiga ima naslov "Srebrn prah", a ti boljše veš od mene, da je bil pred nama že Byron obseden s srebrom in mnogo drugih z zlatom.
Žal mi je, da nisi uspel raztrgati mojega knjižnega prvenca v slovenščini, ker vem, da bi bila vsaka tvoja kritika konstruktivna, povedana z ljubeznijo in razumevanjem. Verjetno bi bila knjiga pod tvojim budnim očesom drugačna, a na žalost te ni več.
Priznati ti moram, da tudi lažje pišem v španskem jeziku, a ti obljubim, da se bom potrudila, da se bom izurila v slovenščini ... Malo tvojega talenta za jezike sem vseeno podedovala. Se bom že še izpopolnila, tako kot si se ti z Lily Novy naučil nemškega jezika, po kavarnah.
 
Vem, da je poslednje, kar bi doživela od tebe, obsojanje in kritiko in tudi jaz ne morem reči o tebi nič drugega kot vse lepo in da je bilo tistih malo pet let, ki sva jih preživela v nenehnem druženju, zame vir veselja in zadovoljstva.
 
Radi te imata tvoji
 čeča Nina s čečico Perlo.
 

Vir: Nina Kosmac, Napovednik.com