Moj mož

Vesna je bila prepričana, da je dobro opravila. Nastopila je tako, kot se za močno žensko spodobi.

*Prevod na podlagi srbskih izdaj zbirk Moj muž (Booka., 2017) in Nikuda ne idem (Booka., 2019).

Že dolgo sanjam o predstavi z velikim številom močnih žensk. Igralk, ki jih poznam že dolgo, ne samo odrsko, ampak tudi osebno. O intimnem projektu, v katerem jim ne bo treba biti junakinja s socialnega dna ali kakršnakoli bojevnica. O predstavi, v kateri bi ženske lahko bile vse, kar so tudi moški: grde, neumne, pokvarjene, pasivne, kompromisarske, zlagane, prizadete, zlobne, predsodkarske, patriarhalne, angažirane, pametne, hrabre, inferiorne, groteskne, posesivne. Nenehno razmišljam o tem, da se bo enakopravnost moških in žensk zgodila, ko bomo dovolili enakemu številu neumnih žensk biti na vodilnih položajih, kot to zdaj dovoljujemo moškim. In ne, ko bomo zahtevali, da so vse ženske superjunakinje. In te zgodbe so takšne. Ujele so žensko v trenutkih intime, takrat, ko je nihče ne vidi, ker niso vredni omembe. V trenutku, ko ženska greje juho ali si oblači nogavice. V trenutku, ko sprejema kompromis, kalkulira, privoli v slabe odnose, ko ni lepa, ko "ni za javnost". Rumena se ne ujame v past, da bi iz žensk delala samo žrtve moškega ali družbe. Njene ženske so aktivne soudeleženke odnosov. Njihova razmišljanja, odločitve in dejanja (ali ne-dejanja) dajejo legitimnost obstoju družinskih in družbenih vzorcev. In ravno zato so tudi feministične. In angažirane. In lepe in čustvene.
Želela bi slediti Rumeni v načinu, kako niza zgodbe: šele čez nekaj časa dojameš, da ne govorijo o eni sami ženski. V občutku, da smo si vse nekje podobne, da so naše poti različne. Mogoče vse v podobni družbi.

Ivana Djilas

Iz gledališkega lista

V zgodbah je mogoče večkrat zaznati, kako podpora drugih žensk propade, ker so same toliko vpete v mrežo absurdnosti svojega življenja. In tukaj lahko v svoji monološkosti, v lastnem monološkem zapisu vendarle povežem vzporednico s kratkimi zgodbami, ki jih uprizarjamo. Danes, v neokapitalizmu, ki slavi pojem individualnosti, sočasno pa kot tihi osvajalec iz posameznikov s potrošniškimi objekti dela male kopije skoraj brez naše vednosti, od ženske zahteva še dodatni boj za ohranjanje lastne, individualne strukture, ki ni izsiljena, pač pa rezultira kot svobodna potreba. Strukture, ki v sebi zadržujejo pričakovanja in parametre, po katerih ženska mora živeti, so vseprisotne in stalno visijo nad žensko glavo, le vsebina se spretno menjuje glede na razvoj same družbe. Bužarovska je večkrat poudarila, da je literatura v odnosu do družbe kot laž, ki govori resnico.
Nika Korenjak: Laž, ki govori resnico (odlomek)

Sponzor:

Vir: SNG Drama Ljubljana, Napovednik.com

Zemljevid