Svetilnik

Robert Eggers, režiser opevane ruralne srhljivke Čarovnica, se vrača s hipnotično, halucinantno in na 35-milimetrski trak posneto psihološko srhljivko o dveh svetilničarjih na odročnem severnoatlantskem otoku konec devetnajstega stoletja.

zgodba
Na odročnem otoku ob obali Nove Anglije službujeta dva svetilničarja. Molčečni Ephraim se dan za dnem muči s popravili in vzdrževanjem, medtem ko sme le starejši Thomas ponoči upravljati s signalno lučjo. Naveličan težaškega dela postaja Ephraim vse bolj sumničav do svojega kolega. Toda njegovi čudni prividi morda niso le posledica utrujenosti in zavisti.

Robert Eggers, režiser opevane ruralne srhljivke Čarovnica, se vrača s hipnotično, halucinantno in na 35-milimetrski trak posneto psihološko srhljivko o dveh svetilničarjih na odročnem severnoatlantskem otoku konec devetnajstega stoletja. Film je prejel nagrado FIPRESCI v Cannesu in nominacijo za oskarja za najboljšo fotografijo.

iz prve roke
"Nič dobrega se ne more zgoditi, ko se dva moška znajdeta sama v velikanskem falusu. /…/ Navdihnila me je resnična zgodba /…/, ki naj bi se zgodila v Walesu okoli leta 1800. Dva svetilničarja, oba po imenu Thomas, eden starejši, drugi mlajši, zaradi nevihte obtičita na otoku. Starejši umre, mlajšemu se zmeša. /…/ To se mi je zdelo zanimivo izhodišče za zgodbo o identiteti, ki bi se lahko razvila v nekaj čudnega in skrivnostnega /…/. Vzdušje je bilo ključnega pomena. Zamislil sem si umazan, smrdljiv, taktilen film, posnet v črno-beli tehniki. Ena prvih stvari, ki sem jih zapisal v scenarij, je bila, da mora biti posnet na 35-milimetrski trak."
- Robert Eggers

"Svetilnik je nekakšna komedija, zelo temačna komedija. Ima elemente grozljivke, ampak ga ne moreš ravno označiti za grozljivko. /…/ Gre za žanrski film z zelo vzvišenim jezikom, tako v smislu besedila kot vizualne podobe, pa tudi igralskega jezika. /…/ V bistvu gre za značajsko študijo; ima elemente Bergmana in Tarkovskega."
- Willem Dafoe

kritike
"Eggersov Svetilnik, predstavljen v sekciji Štirinajst dni režiserjev in ne le prežet, temveč naravnost mariniran v baročnem slogu, se je to nedeljo zjutraj izkazal za najbolj vznemirljiv in unikaten film, kar smo jih letos videli v Cannesu. Igralski dvoboj Roberta Pattinsona in Willema Dafoeja v režiji moža, ki je z enigmatično zgodovinsko srhljivko Čarovnica (2015) ustvaril enega najbolj izvirnih ameriških prvencev zadnjih let, so spremljala visoka pričakovanja. Če je Čarovnica zrcalila tesnobni literarni univerzum Nove Anglije Nathaniela Hawthorna, se Svetilnik zdaj poda v sfero Hermana Melvilla – tudi dobesedno, saj velik del dialogov črpa iz pisateljevega dela in dnevniških zapisov svetilničarjev iz 19. stoletja. Toda melvillovski je še drugače. Dafoejev lik, posnet iz spodnjega rakurza in osvetljen tako, da je videti naravnost demonsko, v bravurnem prizoru kliče rohneče pomorsko prekletstvo in vse demone globin nad lik Roberta Pattinsona – in nenadoma si lahko živo predstavljamo, kakšen bi bil videti Moby Dick, če bi ga z vso vehemenco režiral Orson Welles."
- Jonathan Romney, Sight & Sound

"Dobri filmi se zdijo brezčasni, kot da se bodo obdržali za vedno. Toda sijajni filmi se zdijo večni, kot da obstajajo od nekdaj. Svetilnik s svojo veličastno, od vetra in valov prebičano monokromatično podobo /…/ deluje starodavno, kot filmski ekvivalent kamnite rezbarije. In njegova zgodba je še starejša, mitska, folklorna bajka o zavistnih bogovih, srdu narave in nevarnosti letenja preblizu sonca. Pa vendar, njegova reimaginacija histerične psihodrame kot domene moških /…/ in ne žensk, v katerih mrzlične možgane so takšne zgodbe tradicionalno umeščene, je navdihujoče sodobna."
- Jessica Kiang, The Playlist

"Eggers je ustvaril mešanico tesnobne groze, absurdne komike in pronicljive psihološke drame, ki kljubuje žanrskim okvirjem, medtem ko jih prebija. Svetilnik je morska gotska mojstrovina."
- John Bleasdale, CineVue

"Eggersa fascinira mitološko okolje ameriškega severovzhoda, obenem se rad nasloni na literarno klasiko, v tem primeru na Hermana Melvilla, čigar arhaični jezik lepo nadgrajuje dnevniške zapiske, na katerih v večini temeljijo dialogi. Izrazito kontrasten črno-beli film, posnet v dodatno zoženem academy formatu, značilnem za nemi film, je prava paša za oči, hibrid med Robertom Flahertyjem in Guyem Maddinom /.../."
- Simon Popek, Delo

Vir: Kinodvor, Napovednik.com

Zemljevid