Gospa z morja

Tisto grozno je nagnjenje
v moji lastni duši
– in kaj moreš ti storiti proti temu?

Pri pečini leži napol mrtva morska deklica. Zašla je z morja v fjord in ne najde več ven. Zdaj leži v napol slani, napol sladki vodi in umira.

Takšna je notranja podoba ženske, ki živi razpeta med predvidljivo rutino družinskega življenja in svojimi neuresničenimi ideali. Ima vse, kar je v naši družbi razumljeno kot pogoj za brezskrbno in mirno življenje. Ima ljubečega moža, veliko premoženje, prijetno družinsko okolje in urejen vsakdanjik. Ima vse pogoje, da bi lahko bila srečna. Pa vendar jo v globinah duše razjeda. Žene jo nepotešena želja, da bi razbila predvidljive družbene vzorce in se podala v neznano. Vleče jo ven, na odprto morje. Razpeta med realnostjo in fantazijo počasi hira. Vse bolj postaja takšna, kot jo želijo videti drugi. Živi tako, kot se od nje pričakuje. Potlačila je svoje hrepenenje in se prepustila konformizmu. Še malo, pa se bo scela udomačila.
Ellida je del družine, ki živi v majhnem skandinavskem mestu. To naselje je tako rekoč odrezano od sveta. Med veličastne fjorde, strme pečine in vetrovne vrhove le redkokdaj zaide kakšen tujec. Mestece na severu zaživi samo poleti, ko ga napolnijo letoviščarji. Takrat začnejo počasni parniki obljubljati, da je nekje daleč stran boljše in lepše življenje. Parniki s seboj pripeljejo upanje. To poletje jih bo obiskal družinski prijatelj in nekdanji inštruktor otrok, gospod Arnholm. Njegov prihod bo zlagoma odstrl tančice skrivnostne preteklosti in kot v kakšni psihološki detektivki razkril zamolčano družinsko zgodbo, kjer so vsi odnosi trdno prepleteni med seboj.
Velikan norveške dramatike v središče svoje zgodbe, ki se poigrava z norveško mitologijo, postavi vprašanje partnerskega odnosa. Med divjimi slikami skandinavske pokrajine analizira psihološke mehanizme ljubezni. Skozi premišljeno razporejene dvojice nam omogoči razmislek o različnih vidikih partnerskega življenja. Zakaj želimo svoje življenje živeti v dvoje? In kakšne so družbene okoliščine, ki pogojujejo naše odločitve? Razpeti med svojimi notranjimi goni in pritiski okolja poskušajo protagonisti naše zgodbe vsak po svoje poiskati odgovor.

Tin Grabnar

Iz gledališkega lista

Konjska kopita, vrteča se lesena kolesa in makadam nam v domišljiji ustvarijo sliko kočije. Kuhinjski lonci, stepanje smetane in sekljanje zelišč nas prestavijo v kuhinjo. Pri tem je nenavadno, kako deluje naša percepcija. Da bi prepričljivo vzpostavili občutek prostora, nikakor ne moremo uporabiti zvokov iz realnega okolja. Če bi se zares odpravili v gozd, tam posneli, kar slišimo in to potem predvajali na odru, z veliko verjetnostjo ne bi ustvarili prave domišljijske slike. Naše misli so namreč ustvarjene tako, da lahko brez vizualnih znakov z gotovostjo prepoznajo zgolj jasne zvočne znake, ki smo se jih naučili skozi življenje. Da bi na odru ustvarili prepričljivo podobo gozda, je torej treba v prostor postaviti precizno izbrane zvoke, ki bodo takšno sliko ustvarili.
Tin Grabnar: Strategije uprizarjanja (odlomek)

Sponzorja:

Vir: SNG Drama Ljubljana, Napovednik.com

Zemljevid