SEN, režija Nataša Barbara Gračner

Dramsko besedilo Sen italijanskega avtorja Enrica Luttmanna je uspešnica, ki je zaradi svoje duhovitosti in nepretencioznosti pri občinstvu zelo priljubljena. V čem je skriti čar tega uspeha? Morda v iskrivih dialogih, ko se pred nami odstirajo izzivalna vprašanja o statusu sodobne umetnosti, kako jo ocenjuje splošna javnost, kaj nam sporoča … torej vprašanja o sodobni umetnosti, ki se morda zdi tako oddaljena in zapletena. Po drugi strani pa prinaša vprašanje odnosov: v službi, med partnerjema, v družini, v profesionalni skupnosti. Hitre replike, ki jih prekinjajo monološki pasusi, dajejo ogromno prostora ustvarjalcem z domišljijo, obenem pa Sen prinaša odlične možnosti za igralske kreacije. V Snu se vedno znova sprašujemo o iluziji, o tem, ali je to, kar gledamo, resnično ali ne oziroma kaj sploh je resnica. Patrice Pavis zapiše, da do iluzije pride takrat, ko imamo za resnično nekaj, kar je zgolj fikcija. Gledališče temelji na iluziji, dramsko dogajanje v Snu pa opozarja, da niti v resničnem življenju ne moremo biti povsem prepričani, kaj je res, kaj se nam samo zdi ali kaj je zgolj optična prevara. Za raziskovanje odnosov in problemov besedila je bila ekipi v navdih Marina Abramović s svojim besedilom Manifest za umetnika, ki ga v nadaljevanju tudi objavljamo. Sen pa ni samo igra o vprašanju umetnika in umetnosti v našem svetu. Je tudi igra o osamljenosti, neslišanosti, nezmožnosti poslušanja, o svetu, kjer nam množica hitrih in intenzivnih podob onemogoča, da bi lahko stopili v stik z umetnino in – konec koncev – s sočlovekom ali s samim seboj.  – Rok Andres

Vir: Napovednik.com, Šentjakobsko gledališče Ljubljana

Zemljevid