Pljuča

Deset tisoč ton ogljikovega dioksida.
Toliko, kot tehta Eifflov stolp.
Rodila bom Eifflov stolp.

Mlad par čaka na blagajni v Ikei, ko on njo nenadoma vpraša, če bi imela otroka. Vprašanje sproži verižno reakcijo, saj ni bila ona niti najmanj pripravljena nanj. Kaj prinaša prihodnost? Morata spremeniti način življenja? Kako, kdaj in kje sploh začeti pogovor o tem? Asociativni niz misli rezultira v pritrdilnem odgovoru. Ona reče ja. In vendar se s tem igra šele začne.
Pljuča (krstno uprizorjena 2011, objavljena 2012) prinašajo vpogled v neizprosno iskren sodoben ljubezenski odnos dveh tridesetletnikov, ki živita v nenehni negotovosti med izpraševanjem svojih vrednostnih meril in izpolnjevanjem osebnih ambicij. Kako zasnovati družino, če je treba najprej zaključiti študij in vzpostaviti uspešno kariero? Kako najbolje poskrbeti za otroka in kako ne izgubiti sebe? Ali je sploh družbeno odgovorno razmišljati o otroku v svetu političnih nemirov in globalnega segrevanja? Vprašanja se nalagajo v hitrem pulzu hiperrealističnega dialoga in vzpostavljajo nenavaden in kompleksen odnos med partnerjema, ki se nepričakovano znajdeta na pomembni življenjski prelomnici.
Duncan Macmillan je eden najzanimivejših glasov sodobne britanske dramatike. Deluje kot dramatik, režiser in performer, ustvarja za gledališče, film in televizijo (največ za BBC). Njegove igre pogosto režira Katie Mitchell. Pljuča so leta 2013 dobila nagrado za najboljšo igro na The Off West End Theatre Awards.

"Lahko bi sedem let vsak dan letela v New York in nazaj, pa ne bi pustila tolikšnega ogljičnega odtisa, kot če bi rodila otroka. Deset tisoč ton CO2, to je teža Eifflovega stolpa. Jaz bom rodila Eifflov stolp."
Naj se še tako trudimo, da živimo vsak svoje individualno življenje, polno osebnih in zasebnih radosti, ljubezni, strahov, dvomov, uspehov in porazov, svetu ne moremo ubežati. Kje torej postaviti mejo? Ali zgolj živim svoje intimno življenje ali sooblikujem naš svet, naš planet? Kje se začne in konča moja svoboda, moja odgovornost? Ali s svojimi malimi odločitvami nezavedno spreminjam svet ali pa svet nezavedno spreminja mene?
Sem cel svet. Sem vse. In hkrati sem skoraj nič, zgolj seštevek celic, stroj, ki s pljuči včasih hitreje, včasih malo počasneje spreminja kisik v ogljikov dioksid.

Žiga Divjak

Iz gledališkega lista

Otrok se sprva zgodi kot presenečenje, ki že v ideji vse obrne na glavo, slednjič pa kot osmislitev. Kljub temu, da sta si vse natančno predstavljala, se zgodi popolnoma drugače, nepričakovano in čudežno. Tako kot si tega nista mogla niti najmanj predstavljati. Otrok je tudi upanje. In v tej nenavadni ljubezenski zgodbi, ki se v nekem trenutku razpre v dimenzijo celega življenja, od mlajšega do starejšega para, prinese tudi pomiritev. Zlasti tisto pomiritev in vdih s polnimi pljuči, ki ga zunanji svet z vso politiko in znanostjo, aktivizmom in racionalizacijo ne more dati. In morda je prav zato njuna zgodba konec koncev in kljub vsem turbulencam na svoj posebni način celo srečna.
Eva Kraševec: S polnimi pljuči (odlomek)

Sponzor:

Vir: SNG Drama Ljubljana, Napovednik.com

Zemljevid