Milost

Božična noč v Roubaixu. Policijski načelnik Daoud raziskuje primer umorjene starke. Aretirani sta njeni sosedi, mladi ljubimki Claude in Marie …

Film Arnauda Desplechina (Božična zgodba, Jimmy P.) je bil premierno prikazan na festivalu v Cannesu.

iz prve roke

"Ničesar nisem hotel prepustiti domišljiji, nič si nisem hotel izmišljevati. Želel sem le dati novo obliko podobam, ki sem jih pred desetimi leti videl na televiziji in ki me preganjajo vse odtlej.

Zakaj mi te podobe ne gredo iz misli? Ker se običajno lahko poistovetim le z žrtvami. Nasilnežev ne maram preveč. Tokrat pa sem prvič in edinkrat v življenju v dveh zločinkah uzrl sestri.

V surovih besedah žrtev in napadalk sem hotel poiskati čisto poezijo. Zame je bilo to sveto gradivo; besedilo, ki ne bo nikoli izčrpano.
Kot opazovalca me vsakič znova pretrese krivda in otroštvo teh dveh morilk. Ko sem se ukvarjal s transkripcijo in urejal gradivo, mi je ves čas prihajala na misel knjiga Zločin in kazen. Muke Razkolnikova so muke teh dveh izobčenk. Prav zares: usmiljenje je v samem srcu ljubezni.

Kot režiser raziskujem, kako snemati in režirati – kako bodo igralci odigrali takšne vloge. Verjamem, da lahko položaj kamere in igra igralcev prikažeta najgloblje bolečine duše. To je moč inkarnacije, ki je lastna filmu. Velika prednost fikcije je, da je potencialno zrcalo resničnosti.

Med podobami, na katerih temelji moj film, so me brez dvoma najbolj prevzeli obrazi žensk. Zločink in žrtev. Stare Lucette, mlade žrtve posilstva, njene prijateljice, mlade ubežnice in nazadnje dveh morilk, ki sta me potegnili v vrtinec groze. Skozi življenje na policijski postaji v Roubaixu sem skušal naslikati portret – neizbežno pomanjkljiv – današnjega stanja žensk.

Pri ustvarjanju me je vodil samo en film: Hitchcockov Po nedolžnem obsojeni (The Wrong Man). Časopisna zgodba, prikazana v vsej svoji brutalnosti, goloti, skrivnostnosti. Skrivnost resnice. Kot vemo, je Hitchcock svojo obsedenost z realizmom prignal do te mere, da je snemal na resničnih prizoriščih in resnične priče postavil v vloge samih sebe. Sam si nisem drznil slediti mojstrovi poti. Razmišljal sem takole: verjamem, da bo prišel dan, ko bom znal zrežirati te besede in posneti igralce, ki bodo besede vzeli za svoje, nato pa jih vrnili gledalcem. Ko se bom lahko poklonil trivialnosti teh besed – ali pa njihovi skrivnostnosti. In ko bom lahko s pomočjo filma prikazal veličino fikcije o uničenih življenjih v opustošenem kraju. To je ponižen projekt. Ob njegovi ambicioznosti se mi zvrti v glavi. A prav ta izziv sem hotel sprejeti.

V srcu filma je vprašanje nečloveškosti. Kaj je človeško, kaj ni več človeško? Skozi oči inšpektorja Daouda je vse globoko človeško. Tako trpljenje kot zločin.

/…/ Kaj poganja Bourvila v Rdečem krogu? Izjava njegovega nadrejenega: vsi ljudje so krivi. Kaj poganja Françoisa Périera v Samuraju? Gola prezenca igralca, njegova pozornost do gibov. Prav temu lakonizmu in pozornosti sem se hotel posvetiti. Daoud je oko in uho. Vidi svet in ga sprejema. Tako, kot me je učil Serge Daney."
- Arnaud Desplechin

Vir: Kinodvor, Napovednik.com

Zemljevid