Ljubljeni

Globoko intimna in hkrati univerzalna oda materinstvu nas odpelje v kaotično, a topline in humorja polno vsakdanjost brazilske družine.

zgodba
Irene živi z možem in štirimi sinovi v podirajoči se hiši na obrobju Ria de Janeira. Nekega dne najstarejši sin Fernando oznani, da so ga povabili v profesionalni rokometni klub v Nemčijo. Čeprav je Irene vedela, da bodo otroci nekoč odšli po svoje, je trenutek prišel prej, kot je pričakovala. Še posebej, ker ima za slovo na voljo le nekaj tednov …

Globoko intimna in hkrati univerzalna oda materinstvu nas odpelje v kaotično, a topline in humorja polno vsakdanjost brazilske družine.

zanimivosti
Režiser je scenarij napisal s svojo nekdanjo ženo Karine Teles, ki je ob njunih dveh sinovih in svojem nečaku tudi odigrala glavno vlogo.

iz prve roke
"Od staršev sem se odselil zelo zgodaj. Star sem bil samo šestnajst let – kot Fernando, fant v filmu. Ko si mlad, ne gledaš nazaj, ampak samo v prihodnost, v svet pred seboj. Idejo za film sem dobil, ko sem sam postal oče. Začel sem razmišljati, da bodo tudi moji otroci nekega dne zapustili dom. Govoril sem s svojimi starši in jim rekel: 'Razmišljam, da bi posnel film o tistem posebnem trenutku, ko otrok odide od doma.' Prvič po dolgem času sta se spomnila tistega trenutka. Gledala sta v strop in molčala. Vprašal sem: 'Kako sta se takrat počutila?' Nista veliko rekla; le to, da je bilo težko. Ampak videl sem, da imata o tistem dnevu celo zgodbo. Takrat mi je postalo jasno, da moram posneti ta film. /…/ S [soscenaristko in takratno soprogo] Karine razumeva film kot zgodbo o odraščanju, o dozorevanju, vendar o materinem, ne fantovem. Posnetih je bilo na tisoče filmov o odraščanju, /…/ midva pa sva hotela pokazati stvari iz drugega zornega kota."
- Gustavo Pizzi

"Želela sva spregovoriti o nevidnih ženskah. Irene je običajna ženska, mimo katere greš na ulici in je sploh ne opaziš. Za nikogar ni pomembna, samo zase in za svojo družino. Zato sva se hotela pokloniti njenemu delu. Želela sva opozoriti nanj ter prikazati njegovo poetično, lepo stran in njegov pomen. Kajti vsakdo ima mater, ali pa jo je nekoč imel, in človekovo razmerje z družino je temelj njegove identitete. /…/ Hotela sva povedati, da ni važno, ali nimaš denarja, ali tvoja hiša razpada, ali nimaš službe. Če ohranjaš ljubezen, če skrbiš za svoje bližnje z ljubeznijo, se bodo stvari uredile same od sebe. /…/ Materinstvo pomeni neprestano iskanje ravnovesja med količino ljubezni in truda, ki ju vložiš v svoje otroke in vase. Že zelo zgodaj sem spoznala, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko narediš kot starš, da si dober človek in da si srečen. /…/ Ves čas se moram opominjati, da je skrbeti zase ravno tako pomembno kot skrbeti za svoje otroke – in to je strašansko težko. Mislim, da je to boj, ki ga moramo biti kot ženske."
- Karine Teles

portret avtorja
Gustavo Pizzi (letnik 1977) je brazilski režiser, scenarist in producent. Leta 2010 je posnel svoj celovečerni prvenec Riscado, pod katerega se je kot soscenaristka in glavna igralka podpisala njegova takratna žena Karine Teles. Na enak način sta sodelovala tudi pri filmu Ljubljeni. Trenutno pripravljata naslednji projekt, miniserijo Gilda. Režiser je lani novembra v okviru festivala LIFFe obiskal tudi Kinodvor.

kritike
"Nekateri gredo v kino v iskanju pristnosti, drugi pa zaradi golega eskapizma. Film Ljubljeni je očitno namenjen prvim. Brazilski režiser Gustavo Pizzi ustvari toplo in čudovito univerzalno ljubezensko zgodbo, ki se izkaže kot presenetljivo nekonvencionalna za nekaj tako znanega – tudi zato, ker se namesto na mladostno strast (tisto bolj priljubljeno filmsko temo) osredotoča na širok razpon čustev, ki jih mati srednjih let goji do svoje družine. /…/ Pristnost filma izhaja iz dejstva, da je glavna igralka in soscenaristka Karine Teles (slučajno tudi Pizzijeva [bivša] žena) številne opisane dogodke bodisi sama doživela bodisi pa si zamišljala, kako bi se z njimi spopadla. Film Ljubljeni je zato čudovito intimen projekt. /…/ S pomočjo dobro izbranih podrobnosti, ki poudarijo intimnost /…/, postanejo bivalni prostori družine prav tako prežeti z zgodovino, kot je bilo Clarino stanovanje v Aquariusu Kleberja Mendonçe Filha. /…/ Kitchen-sink melodrama v njunih rokah dobi nekakšno poetično globino. /…/ Trenutki, ki se jih je Pizzi odločil deliti z nami, so polni lepote, recimo prizor, ko se Fernando stiska v banji s svojima bratoma dvojčkoma (Francisco in Artur Teles Pizzi) ali pa ko oče deli prepovedani nočni prigrizek s svojim predebelim sinom (igra ga Luan Teles, desetletni nečak Karine Teles) /…/."
- Peter Debruge, Variety

"Živahen in nesentimentalen poklon materinstvu. /…/ Očarljiv prikaz radosti in bridkosti družinskega življenja. Karine Teles z izjemno toplino in humorjem odigra vlogo, ki je pravo nasprotje njenemu perfekcionističnemu liku v Drugi mami. Brez želje po vzbujanju simpatij pri gledalcih ustvari izredno simpatično središče v zgodbi, ki slavi kaotično toplino vsakdanjega življenja. /…/ Film je poklon brazilski kulturi delavskega razreda v Petrópolisu (Pizzijevem rojstnem kraju) in obmorskem mestu Araruami, pa tudi materinstvu in družinskim vezem. /…/ Film se modro izogne preprostim odgovorom in s spretno mešanico humorja in melanholije nikoli ne zaigra napačne note."
- Sheri Linden, The Hollywood Reporter

"Gustavo Pizzi prikaže običajno družino z realistično večplastnostjo, pri čemer banalne in ganljive trenutke – od kakofoničnih obedov do sprehodov po plaži – spretno preplete z arzenalom subtilnega humorja in grenko-sladkih radosti, ki jih ponuja vsakdanjik."
- Sandra Onana, Libération

"Požrtvovalna mati je eden najbolj vztrajnih arhetipov latinskoameriškega filma in televizije. Tudi delo brazilskega režiserja Gustava Pizzija je zasidrano v tej pripovedni tradiciji, a hkrati posodobi konflikte in spotoma poruši določene klišeje."
- Fernanda Solórzano, Letras Libres

"Pozitiven, a nikoli naiven film, ki pod družinsko komedijo skriva kritiko ekonomskih neenakosti v Braziliji. /…/ Navdihujoč političen in humanističen feel-good film v režiji vrednega naslednika Kena Loacha."
- Xavier Leherpeur, L'Obs

"Ta mali dragulj iz Brazilije v celoti sloni na Karine Teles. Zvezdnica ni imela le ideje in ni le sodelovala pri scenariju – ter v resničnem življenju spravila na svet filmskih dvojčkov –, pač pa je tudi odigrala glavno vlogo Irene. In to kako! /…/ Delo zaznamujejo ljubezen do detajlov, naravna igra ter obilica komičnih in zabavnih trenutkov, pa tudi upanja. To je film, ki nam nekako dobro dene, morda zato, ker nas ne slepi."
- Walter Ruggle

"Brazilska družina, ki jo slavi Ljubljeni, izgleda tako, kot bi padla iz Fellinijevega Amarcorda - revna, a srečna, nostalgična, a barvita, bučna, a nežna, grenka, a sladka, melanholična, a vodvilska, nedolžna, a bujna, transparentna, a melodična, igriva, a intimna, ležerna, a precizna, manjša od trga, a večja od življenja. /.../ Irene (Karine Teles), Klaus (Otavio Muller) in njuni štirje sinovi, 16-letni Fernando (Konstantinos Sarris), malo mlajši Rodrigo (Luis Teles) in dvojčka (Artur & Francisco Pizzi), ki živijo v hiški ob moiju (ne v Riminiju, temveč v Petropolisu pri Riu), so pač primer srednjega razreda, ki je prisiljen živeti kot proletariat. Kapitalizem jih je ustavil. Preboj jim ni uspel. Socialno precej improvizirajo. /.../ Trg je hitrejši od družinske zgodbe. Amarcord se je dogajal v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v času Mussolinijevega fašizma - in tudi ko gledamo Ljubljenega, si predstavljamo, da je tam nekje zunaj fašizem, ki upa, da bo lahko ljudi ohranil v večni adolescenci." ZA+
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

Vir: Kinodvor, Napovednik.com

Zemljevid