In zdaj nekaj popolnoma drugačnega 10

Nika Oblak & Primož Novak

In zdaj nekaj popolnoma drugačnega 10

SAMOSTOJNA RAZSTAVA

 

Aksioma - Projektni prostor

Odprtje razstave: sreda, 12. junij 2019, ob 19. uri

Na ogled do: 12. julij 2019

aksioma.org/oblak-novak

 

 

Moški, ujet znotraj zaslona, hodi brez postanka. Njegovi previdni, ponavljajoči se gibi ustvarjajo ritmičen, hipnotičen zvok. Skladno z njegovim gibanjem se premika tudi pravokotni zaslon, ki se vrti kot veliko kolo za hrčke. Kinetična videoinstalacija Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? igrivo reflektira naš današnji čas, našo stalno in nesmiselno interakcijo s tehnološkimi napravami. Zasloni teh naprav so vrata v druge dimenzije: pomagajo nam pri učenju, pomnjenju, ustvarjanju, povezovanju, hkrati pa so nevarne pasti. S tem ko naš pogled in pozornost privežejo nase, lahko postanejo nekakšni zapori, ki nam preprečujejo, da bi vzpostavili globlje in kompleksnejše odnose z ljudmi in svetom okoli sebe. Bolj ko stroje uporabljamo, bolj jim postajamo podobni: tako kot Charlie Chaplin v Modernih časih postane človeški izvijač, se tudi moški znotraj LCD-zaslona prilagodi njegovemu gibanju in omejitvam ter se preoblikuje v zobnik mehanizma. V širšem smislu lahko delo razumemo tudi kot refleksijo samega napredka: nenehno se premikamo naprej, a ne napredujemo; prisiljeni smo v hektično dejavnost brez jasnega namena. Naslov dela, ki je povzet po ikonični sliki Paula Gauguina fr. D'ou Venons Nous / Que Sommes Nous / Où Allons Nous (1897), to idejo krepi.

Nika Oblak & Primož Novak tehnologijo uporabljata kot orodje samorefleksije: gradita kompleksne stroje, ki so zmožni premostitve fizičnega in virtualnega, digitalnega in mehanskega, naravnega in umetnega. Od leta 2003 sta ustvarila številne projekte, vključno s performansi, filmi, fotografijami in instalacijami, ki nenehno preiskujejo naše sodobno življenje, pri čemer se osredotočata na njegove najbolj kontroverzne vidike: pasti potrošništva, represivne strukture dela in politike, dvoumni odnos med realnostjo in fikcijo ter skrivne nevarnosti nekritične rabe tehnologij. V Škatli (The Box, 2005), denimo, vidimo umetnika znotraj televizijskega zaslona, ki se iz njega poskušata rešiti tako, da potiskata in brcata stene. Njuna dejanja z upogibanjem okvirja monitorja prodrejo v fizični svet, a jima nikoli ne uspe pobegniti; sistem množičnih medijev je ogromen gumijasti zid, ki ne dopusti, da uidemo njegovemu vplivu ne glede na to, kako močno poskušamo. Ta ideja jalovega poskusa vzpostavitve fizične povezave med tem, kar je znotraj zaslona, in tistim, kar je zunaj, ideja odpiranja vrzeli, spominja na The Last Nine Minutes (1977), inovativni performans ameriškega umetnika Douglasa Davisa. Kot mnogi drugi umetniki tistega obdobja je Davis poglobljeno razmišljal o razvijajočem se svetu telekomunikacij in pri tem upošteval njegov globoki vpliv na človeško zavest in družbene odnose. Toda kljub tem podobnostim je delo Nike Oblak & Primoža Novaka zelo drugačno, estetsko in konceptualno: ne le da ljudje danes raziskujejo nova orodja komunikacije, z njimi so povsem zliti, in to toliko, da niso zmožni prepoznati njihovega resničnega vpliva. Ko umetnika opisujeta to novo situacijo, gradita alternativne stroje, ironične naprave, ki so zmožne zelo natančno prikazati naše vsakodnevno življenje: krog rekurzivnih dejanj, ki so tako zabavna kot utrujajoča.

V Neskončnem stebru (Endless Column, 2017), ki se neposredno vizualno nanaša na delo pionirja medijske umetnosti Nama Juna Paika in je tudi poklon avantgardnemu kiparju Constantinu Brancusiju, poskuša protagonistka na glavi v ravnotežju obdržati več monitorjev, v performansu, ki spominja na cirkuško predstavo. Njena pozornost je v celoti osredotočena na ravnotežje, da ne bi izgubila kakega kosa. V svetu, nasičenem z medijskimi vsebinami, kjer nas obkrožajo naprave, ki stalno zahtevajo našo pozornost, se nenehno počutimo izzvane, preganjane in kot da smo nekaj zgrešili. Medtem ko nas zamoti nemogoča naloga, da bi obvladovali vse, se počasi tudi sami spreminjamo v zabavne stroje in postajamo del globalnega medijskega spektakla.


- Valentina Tanni

 

Nika Oblak & Primož Novak kot tandem na področju sodobne umetnosti delujeta od leta 2003. V svoji ustvarjalni praksi raziskujeta sodobno družbo pod vplivom medijev in kapitala, ter njeno vizualno in lingvistično strukturo. Razstavljala sta na vidnih mednarodnih prizoriščih, med drugim na Sharjah Biennial (UAE), Japan Media Arts Festival, Tokio (JP), Istanbul Biennial (TR), Biennale Cuvee, Linz (AT), Transmediale Berlin (DE), FILE Sao Paulo (BR) idr. Prejela sta številne štipendije in nagrade, med drugim CYNETART Award, ki jo podeljuje Trans-Media-Akademie Hellerau v Dresdnu (DE), častno omembo likovnih kritikov in novinarjev na WRO Media Art Biennale v Wroclawu (PL), Beli Aphroid, nagrado za umetniške dosežke, ki jo podeljuje KIBLA MMC (SI) in Priznanje Riharda Jakopiča, ki ga podeljujejo Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Moderna galerija in Slovensko društvo likovnih kritikov (SI).

 


Produkcija razstave: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2019

Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana.

Projekt Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? je nastal v koprodukciji Zavoda Aksioma, KID KIBLA in Asia Culture Center.

Zahvale: Galerija Kresija, Kino Šiška, Lucijan Stanovnik, Jaka Mihelič, Miodrag Jovović, Simon Gorše.

Program Zavoda Aksioma tudi podpirata Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za sofinanciranje projektov razvoja in profesionalizacije NVO in prostovoljstva ter JSKD.

Zunanje povezave: Spletna stran umetnikovVeč o projektu

Vir: Aksioma - Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, Napovednik.com

Zemljevid