Življenja reči

ŽIVLJENJA REČI

Kristina Eržen, Teja Miholič, Tilyen Mucik, Lucija Rosc

Fotografija se je skozi zgodovino aktivno ukvarjala z vlogo predmeta kot samostojnega upodobljenca in v prvih desetletjih prejšnjega stoletja je bila njegova avtonomnost vzpostavljena. S trudom gibanja "nove stvarnosti", ki je v 20. in 30. letih v različnih variacijah nastopala v okviru nemške, francoske in celo slovenske fotografske dejavnosti, je predmet zaživel v novih izrezih, nenavadnih kompozicijah in tehnološko iznajdljivih rešitvah. A če je predmet nekoč služil predvsem tehničnemu razvoju fotografskih študij in velikokrat predstavljal le podlago za študijo luči, postavitve in optičnih učinkov, danes v tem smislu opazujemo svojevrsten preobrat: predmet je zdaj dobesedni protagonist fotografije, z lastno zgodbo in življenjem, ki je skozi objektiv predstavljeno v različnih, kompleksnejših kontekstih.

Predmet v smislu tihožitne kompozicije je skozi čas ostal prisoten v motiviki umetnikov in nastopa tudi v sodobni fotografiji. Fotografom nudi možnosti za razvoj tehnično dovršenih motivov v studiu, ki danes presegajo fotografsko podobo in jo združujejo s slikarstvom, kiparstvom, videom ali instalacijo. Predmet kot subjekt fotografije v sodobnosti ne funkcionira več kot zgolj označevalec realnega ali nadrealnega, pač pa obrne svoj fokus na potenciale upodobitve, njihove izmenljivosti in reinterpretacijo realnosti z vidika kritične misli. Medij fotografije je začel v 20. stoletju radikalno preizpraševati samega sebe. Trivialnost in minljivost stvari v potrošniškem svetu sta v fotografiji lahko potencirani skozi uporabo številnih medijev v enem delu ali pa se odraža v vrnitvi barve, izboru "nefotogeničnih" in neklasičnih predmetov ter zasičenosti fotografske podobe.[1]

Razstava skozi izbor štirih avtoric poskuša raziskati, kam lahko umestimo motiv fotografskega predmeta v današnjem času in prostoru. Mlade, neuveljavljene fotografinje danes raziskujejo predmet na samosvoje načine in ga reflektirajo na izrazito sodoben način. Lucija Rosc k predmetu pristopa studijsko, komercialno, in raziskuje njegove upodobitve v kombinaciji s specifično modno vižo – "hand modellingom". Kristina Eržen nam predstavi izvenzemeljske kamne, ki samotni ali v jatah plujejo po stratosferi in nas ob tem opominjajo na element fotografske iluzije. Teja Miholič predmet umesti v polje konceptualne umetnosti, kjer tujek iz lastnega telesa poveča in preoblikuje, obenem pa z gibljivimi podobami smiselno opozarja na konec statične podobe v fotografskem mediju. Tilyen Mucik raziskuje predmet s stališča klasičnega tihožitja, ki pa ga z novimi vsebinskimi in tehničnimi pristopi odmika od njegovih osnovnih konotacij.

Hana Čeferin



[1] Dorothea RITTER, The Metamorphosis of Still Life Photography in the 20th Century, in: The Life of Things. The Idea of Still Life in Photography 1840-1985, Heidelberg 2012, p. 153.

Vir: Galerija Fotografija d.o.o., Napovednik.com

Zemljevid