Ali: Strah ti poje dušo

Emmi: Bogata bova, Ali. In potem si bova skupaj kupila košček neba.
Salem: Zakaj neba?

* Druga uporabljena glasba: Vico Torriani, Du schwarzer Zigeuner, The Love Unlimited Orchestra, Love's Theme, Peter Alexander, Komm und bau dir deinen Traum (Leute im Campingzelt), David Bowie, Heroes, Heintje, Klein sein, das ist schön, David Bowie, Wild Is the Wind
Lučni vodja Aleš Vrhovec/Mitja Kek/Branko Šulc

Nemčija, sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Štiridesetletni Maročan El Hedi Ben Salem M’Barek Mohammed Mustafa, ki ga – kot večino delavcev iz njegove države – kličejo Ali, je le eden od mnogih, ki so poskusili najti srečo v zlatih letih ekonomskih migracij. Emmi, šestdesetletna vdova, ki se preživlja kot čistilka. Med njo in Alijem v trenutku vznikne pristno čustvo topline in privlačnosti, vendar naleti njuna zveza na številne predsodke in nerazumevanje okolice: Emmine sosede, sodelavke, njeni odrasli otroci in celo prodajalec v lokalni špeceriji postanejo hladni in celo sovražni, Alijevo poreklo in njegov socialni status "gastarbajterja" izzivata njihovo ozko zamejeno pojmovanje človečnosti, prav tako pa jih vznemirja njegova zveza z dvajset let starejšo Emmi. Rainer Werner Fassbinder v znamenitem filmu Vsi drugi se imenujejo Ali (1974) razkriva večplastnost in pretresljivost ljubezenske zgodbe na družbenem robu in v svoji prepoznavni modernistični estetiki prepušča gledalca soočenju z družbenimi stereotipi, ki so še danes – zlasti ob novem valu migracij, ksenofobije in konservativizma – nevralgične točke družbe in posameznika.

Zunaj dežuje. V baru igra arabska glasba. Gostje so povečini emigranti. V bar vstopi starejša ženska in naroči kokakolo. Blond natakarica izzove mlajšega Arabca, naj povabi žensko plesat. Emi in Ali plešeta. Gostje v lokalu gledajo. Te poglede bomo skozi celotno zgodbo videli še večkrat.
Oni proti nam.
Zunanji begunec in notranja begunka plešeta.
Emi in Ali sta prešita s celo serijo razlik, od rasnih do starostnih, pa vendar ju druži in pripenja v nemogoč ljubezenski odnos nekaj bistvenejšega: oba sta osamljena. Emi sramežljivo pove, da je čistika, ki dela v dveh izmenah, in da ljudje gledajo nanjo zviška, Ali se izrazi bolj neposredno: "Zmeraj delati, zmeraj biti pijan. […] Nemci gospodarji, Arabci psi. Nemci niso dobri z Arabci."
"Zakaj?"
"Ne vem. Nemci niso isti ljudje kot Arabci."
Emi in Ali le s tem, da sta skupaj, žalita celotno okolico. Emmi in Ali sta srečna, ko sta sama, toda strupeni okolici ne moreta ubežati. Zgodba se poigrava z žanrom melodrame, toda tisto, kar jo preveva, je tihi obup. Sreča ni zmeraj zabavna.
"Zakaj jočeš?"
"Kar sem tako srečna in obenem tako polna strahu."
"Ne se bat. Strah ni vredu. Strah ti poje dušo."
"To zveni lepo. A to govorijo Arabci?"
"Ja, to govorijo vsi Arabci."
Pri Fassbinderju smo navajeni brutalne seksualnosti, tukaj smo soočeni s presunljivo nežnostjo.
"Ko sva skupaj, morava bit prijazna drug do drugega."
"Nočem drugih žensk. Jaz ljubim samo tebe."
"Tudi jaz te ljubim."

Sebastijan Horvat

Iz gledališkega lista

V vsakem ljubezenskem odnosu obstaja trenutek, ko čutimo, da v bistvu ne poznamo niti sebe niti človeka, ki se je nenadoma pojavil ob nas, skupaj s tem pa tudi ne realnosti, ki je to srečanje omogočila. To je na primer trenutek prvega srečanja. Ta novi odnos s tujcem ustvari razpoko v našem doživljanju realnosti, razpoko, ki bi jo radi čim prej zapolnili, da bi lahko to novoodkrito ljubezen vključili v svet, v katerem živimo, da jo kljub vsem oviram naredimo mogočo. V trenutku, ko nam to uspe, vsaka možna radikalnost tega odnosa izgine. Toda Fassbinder nam, s soočenjem prvega in zadnjega Emmijinega in Alijevega plesa, ponuja vpogled v to, da je ta razpoka potencialno vedno tukaj in da kljub vsemu obstaja upanje, da človek, ki ga ljubimo, tako kot svet, v katerem živimo, za vedno ostane tujec.
Milan Marković Matthis: Ljubiti tujca (odlomek)

Sponzor:

Uradni železniški prevoznik:

Vir: SNG Drama Ljubljana, Napovednik.com

Zemljevid