Ivanov

Kaj je narobe z mano?

Drama Ivanov (1887) sodi v zgodnje ustvarjalno obdobje Antona Pavloviča Čehova. Ob svojem nastanku je zmedla tako občinstvo kot kritike, navajene jasne karakterizacije likov in nedvoumnih žanrskih pravil. Čehov, v marsičem predhodnik in začetnik sodobne dramatike, je vsa pravila postavil na glavo. Komični, včasih celo groteskni elementi in liki se tudi v Ivanovu prepletajo z žalostnimi usodami, zavoženimi življenji in tragičnimi prvinami.
Čehov je na svojega osrednjega junaka in njegovo okolje gledal kot umetnik in kot zdravnik, posebej so ga zanimala področje psihiatrije in etična vprašanja. "Diagnoze", ki jih je postavil svojemu junaku, se zdijo presenetljivo današnje: izgorelost, malodušnost, naveličanost, zdolgočasenost nekoč sijajnega izobraženca, podjetnega in karizmatičnega idealista. Poleg depresije pestijo Ivanova tudi materialne težave, denar si izposoja pri oderuhih, njegovi rokohitrski uslužbenci mu parajo živce ter uničujejo imetje in ugled. Predvsem pa ga muči slaba vest zaradi bolne žene, ki ji ne more zares stati ob strani, saj je že dolgo ne ljubi več. Novo ljubezensko zvezo s hčerjo bogatih posestnikov tako že v izhodišču zaznamujejo občutki krivde pa tudi obsojanje okolice. Toda Ivanov je sam sebi najostrejši sodnik, neusmiljeno se analizira, koplje po svojih mislih in čustvih, da bi razumel, kaj se mu je zgodilo, kako se je sam prignal na rob duševnega zdravja. In vendar je tudi na robu še sposoben radikalno razrešiti svoj položaj. Zato sodi Ivanov kljub vsej svoji "neustreznosti" ali pa prav zaradi nje med magistralne like svetovne dramatike, med tiste "omahljivce", ki zaradi neprizanesljivih etičnih načel nastavljajo ogledalo tako sebi kot celotni družbi.

Čehov pravi v Ivanovu, da ženske kvarijo človeški rod in da se bojo po njihovi zaslugi kmalu rojevali samo še nergači in psihopati. V neki drugi njegovi igri pijani in razočarani moški v kavarni modrujejo, da največje zlo na svetu niso vojne, temveč ženska. Ko poskušamo danes na novo definirati moško-ženske odnose in vzpostaviti nove standarde v skupni komunikaciji, ki si je želimo in se je hkrati bojimo, zveni Čehov neverjetno vznemirljivo. Slika moško nesposobnost, nemoč, strah, neodločnost in žensko željo po aktivni ljubezni. Več ko je treba vložiti v ljubezen do nesrečnika, boljša je, meni mlada Saša v odgovor vsem Ivanovovim dvomom. Prvinski odnos med moškim in žensko je v samem središču Ivanova, ponuja možnost za globinsko raziskovanje in tudi za preverjanje naših današnjih "liberalnih" in "konservativnih" stališč. Je ženska res največje zlo ali pa je ljubezen edina rešitev?

Aleksandar Popovski

Iz gledališkega lista

V tem grobem, materialistično naravnanem okolju boleče izstopajo vsi, ki so vsaj malo drugačni. Seveda je prvi med njimi Ivanov, potem pa še vsi, ki so tesneje povezani z njim. Ivanov je prototip intelektualca, idealista, ki se ne prilagodi okolju in zato propade. V igri sam večkrat razloži svojo situacijo: bil je mlad, na univerzi si je pridobil znanje in verjel, da bo z njim izboljšal svet, pa četudi gre samo za podeželsko posestvo. Modernizirati je poskušal kmetijstvo, izobraziti kmete, poskrbeti za boljše razmere. Zaljubil se je strastno, idealistično, niso ga ustavile ovire, kot je druga vera. In v nekaj letih izgorel, zapravil denar, izgubil iluzije, ostala je samo pošastna utrujenost, ki je ubila celo ljubezen. Čehov zelo natančno popisuje, kako Ivanov v svoji, danes bi temu rekli izgorelosti postaja drugačen, apatičen, do nesrečne žene celo grob. In če avtorjevi sodobniki v gledališču niso mogli sprejeti podobe propadlega junaka, je danes prav to tisto, zaradi česar nam je blizu in ga lahko razumemo.
Darja Dominkuš: Čehov, naš tovariš (odlomek)

Sponzorja:

Uradni železniški prevoznik:

Vir: SNG Drama Ljubljana, Napovednik.com

Zemljevid