Umetnost v kontekstu časa

Čitalnice, celoletni cikel pogovorov v organizaciji projekta UDESIN in Kooperative THD vzpostavljajo skupen prostor mišljenja aktualnih družbenih situacij ter novih umetnostnih, političnih in znanstvenih praks.

Ko danes v širši družbi govorimo o umetnosti, lahko kaj hitro pridemo do vrste nesoglasij že pri samem interpretiranju, pa naj se pogovarjamo o sliki, kratki zgodbi ali pa filmu. Sploh ko govorimo o umetnosti, ki nastaja danes. Podoba ima v vseh obdobjih in civilizacijah mnogotere funkcije, kakšno pa ima danes? In kakšno funkcijo imajo potem tudi druge oblike umetnosti?

Prešnje stoletje nam je prineslo umetnost, ki osvetljuje pogosto spregledane tematike, hkrati pa je s prihodom neoliberalnih reform trga prišlo do novih problematik, ki so specifične predvsem za umetniški delavni trg. S prekarizacijo delavnih mest v kulturi je prišlo do poglobljene neenakosti in potiskanja kulture na obdobje družbenega diskurza, hkrati pa se jo je potisnilo tudi v sfero družbi nerazumljivega in abstraktnega, kljub temu, da umetnost najpogosteje priča o konkretnih stvareh, ki se dogajajo tukaj in zdaj.

Na okrogli mizi bomo skušali razbiti nekatere stereotipe, ki umetnost predstavljajo kot nedostopno in nerazumljivo, hkrati pa se bomo posvetili tudi pereči ekonomski, spolni in drugim problematikam, s katerimi se soočajo ustvarjalci in širši umetniški sistem, v katerega so umetnosti same vpete. Z gosti bomo skušali ugotoviti tudi, ali je umetnost res tako nerazumljiva, kot je predstavljana, zakaj se kot taka kaže in kako premostiti nastale nejasnosti. Pri samem pogovoru si bomo pomagali s petimi knjigami, ki tematizirajo naštete probleme znotraj širše umetnosti in iz njih izhajali.

Gostje: Mito Gegič, Aljoša Harlamov in Alenka Gregorič
Moderatorka: Tina Tomšič

Naša izhodišča bodo:

- D. Freedberg: Moč podob (Studia Humanitatis)
- D. Arnold: Umetnostna zgodovina. Zelo kratek uvod (Krtina)
- I. Zabel: Eseji I. (*cf)
- K. Praznik: Paradoks neplačanega umetniškega dela (Sophia)
- T. Stanič: Podoba in njena zunanjost (Analecta)

opisi knjig:

D. Freedberg: Moč podob (Studia Humanitatis)
Leta 1989 je v izvirniku izšla knjiga Davida Freedberga Moč po¬dob, v kateri je avtor s širokim znanjem in še večjo razgledano¬stjo zbral najznačilnejše dokaze o mnogoterih funkcijah podobe v vseh razdobjih in civilizacijah. Delo je celovito in dokazi tako tehtni, da se danes zdi, kakor da bi napovedovali vsaj dva dogod¬ka, ki sta se v skladu z njegovimi znanstvenimi dognanji in intuitivnimi sklepanji glede na politično, gospodarsko in ideološko dogajanje po njenem izidu zares zgodila. Oba sta v globalizira¬nem svetu pritegnila splošno pozornost in v obeh pomenih besede dobesedno pretresla svet (razstrelitev kipa Bude, ki ju je UNESCO razglasil za svetovno kulturno dediščino in natečaj za risbo preroka Mohameda v danskem časopisu Yllands-Posten).

D. Arnold: Umetnostna zgodovina. Zelo kratek uvod (Krtina)

Kratek uvod predstavi poglavitne razprave in tematike na področju umetnostne zgodovine. V premislek so vključene teme, kot so vloga kanona v umetnostni zgodovini, pomen galerij, status velikih razstav, nastanek socialne zgodovine umetnosti (kot so feministična in queer umetnostna zgodovina) ter pomen fotografije v polju umetnostne zgodovine. Študija raziskuje razvoj področja s pomočjo obravnave artefaktov, kot so kipi, oltarji in portreti, pri tem v analizo vključi socialne in kulturne problematike, kot so potrošnja, okus, religija, politika. Analiza pokaže, kako tradicionalni poudarek na obdobjih in stilih izhaja iz specifične zahodne umetniške produkcije in lahko učinkuje tudi tako, da prikrije oziroma izrine druge pristope k umetnosti. Posebna pozornost je namenjena epistemološkemu vprašanju, kako z uporabo govorjenega in pisanega jezika analizirati vizualne forme, ter filozofskim idejam, ki so se izoblikovale kot relevantne za govor o umetnostni zgodovini ter za razmislek o znanosti/umetnosti histografije in njenih mejah ter omejitvah.

Igor Zabel: Eseji I. (*cf)

Igor Zabel je bil eden redkih, če ne edini slovenski teoretik, ki se je analitsko ukvarjal s sodobno umetnostjo, tudi s sodobno slovensko umetnostjo. Bil je avtor, ki so ga zaradi njegovega izjemnega znanja spoštovali dobesedno po vsem svetu. Doslej je izšla le ena knjiga njegovih teoretskih spisov (Speculationes, ISH, minora, 1997), vse drugo je bodisi neobjavljeno ali pa v raznih jezikih razpršeno po katalogih.

K. Praznik: Paradoks neplačanega umetniškega dela (Sophia)

Knjiga obravnava kulturno politiko vrednotenja in plačevanja kulturnega dela od poznega socializma do danes, v obdobju neoliberalnih reform trga dela. Predstavlja in razčlenjuje vprašanja o specifičnosti dela na področju umetnosti ter o problemu avtonomije umetnosti in njene instrumentalizacije, pojasnjuje genezo prekarnega kulturnega dela kot tudi protislovja in aporije, ki izhajajo iz administracije umetniškega in kulturnega dela, vpetega med socialno državo in neoliberalno ekonomijo. Na podlagi analize zgodovinskih, kulturnopolitičnih in ekonomskih vidikov statusa samozaposlenih v kulturi ter na primerih umetniških dogodkov in praks, ki so v času poznega socializma vzpostavili alternativne modele umetniške produkcije, razpravlja o vzrokih in razlogih za slabe delovne razmere na področju umetnosti ter podčrtuje pomen kulturne politike, ki je pogosto v primežu in postavljena najnižje med prioritetami.
Interdisciplinarno zastavljena študija je prva sistematična analiza delovne zakonodaje na področju umetnosti v socialističnem in posocialističnem obdobju, presega parcialnost časopisnih ali revijalnih razprav o delovnih razmerah in procesu prekarizacije kulturnega dela v Sloveniji. Z razčlenitvijo razlogov, ki vodijo v podplačano umetniško delo, in z zgodovinsko analizo prekarnega dela v Sloveniji predstavlja pomemben prispevek k širši in mednarodni razpravi o problemih dela v sodobnem kapitalizmu ter učinkih prekarizacije delovnih razmerij na področju humanistike in družbenih ved.

T. Stanič: Podoba in njena zunanjost (Analecta)

Avtor Tomo Stanič se v knjigi loteva nekaterih temeljnih vprašanj teorije umetnosti: statusa podobe nasploh in posebej statusa podobe v modernizmu, ki bi ga lahko imenovali gibanje "ikonoklazma". Povezuje teorijo umetnosti s psihoanalitično teorijo skozi vprašanje vzajemnega delovanja umetniškega dela oziroma podobe in gledalca. Poiskati skuša točke stika, ki kažejo njuno neizbežno prepletenost. Osnovna hipoteza je, da se pri (nekaterih) umetniških delih nekaj upodobi na način pozitivne vsebine, nekaj pa vznikne kot zunanjost in pade v red nemožnega in spodletelega. Slika nekaj naslika, nekaj pa tako rekoč ustvari oziroma povzroči. Tako se v podobo lahko vpišejo nevidno, praznina ali izbris, tako da je podoba nazadnje strogo odvisna od tega, kar je v njej odsotno. Knjiga navaja vrsto konkretnih primerov, kjer je pomembneje tisto, kar nam določeno delo prikrije, kot pa tisti del, ki nam ga daje v videnje. Analiza izbranih primerov obsega Baconovo slikarstvo (dotik, zunanjost/ notranjost telesa), Munchov Krik (prisotna odsotnost glasu), Opalko (časovna dimenzija podobe), Hopperja (zunanjost vidnega polja vpisana v notranjost), Marcela Duchampa (razcep prostora umetnosti), Jeffa Walla (podoba kot presežek videza nad fotografiranim scenarijem) itd.

Vsako obravnavano delo tvori sebi lastno nevidno, zunanjost, ki je v jedru drugačna od upodobitve in kot taka neprevedljiva v pozitivno vsebino. Njena edina pojavna oblika je na način nemožnosti, nevidnosti, neskladja ali dobesedne zunanjosti

Vir: Divja misel, Napovednik.com

Zemljevid