Likovni kritiki izbirajo

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

Odprtje 9.  oktobra 2018 ob 13. uri


Izbor: Meta Gabršek Prosenc
Avtor: Mihael Rudl

 

Zgodba o zlati svetlobi

Zlata svetloba je presenetila slikarja, ko se je nekega zimskega dne zazrl skozi okno stare hiše sredi mehke goričke pokrajine. Odprl se mu je svet čiste vidnosti. Na hrbtno stran starega ovojnega papirja, ki ga je pred časom našel v neki garaži, je začel risati. Ob pogledu na obrise drevesnih vej, skozi katere je prodirala svetloba, so se oblikovale spontane podobe. Roka je sledila prebujenemu občutku lepote in vodila svinčnik po raskavi površini papirja. V popolni tišini, motil jo je le šum grafitnih in barvnih konic. Nastala je prva v nizu "zlatih" risb.

Februarja in marca lani je Mihael Rudl preživel na Goričkem, v hiši – galeriji prijatelja in galerista Petra Žule. Še nikoli ni tako močno doživel spreminjanja svetlobe, ustvarjalke vsega vidnega. Od ostre jutranje svetlobe zimskega sonca, ki z žarki prodira skozi meglice, prek opoldanskega žarenja do večernih temnin. Brez velikih ciljev, pripravljen, da sledi roki in očesu, je prenašal na papir svetlobno-barvne iluzije nekega resničnega in hkrati izmišljenega prostora. Sprva je njegova risba, vendarle izhajajoča iz pogleda na realni svet, zajela posamezne prepoznavne oblike, a jih je hitro prekrila z novo grafitno ali barvno plastjo. Rudl je najprej začel risati s svinčniki, nato pa osnovno mrežo linij prekril z barvniki – plast za plastjo. Tako je v dveh mesecih nastal niz risb dematerializirane narave, zgoščene v svetlo-temna gnezda prepletajočih se linij. Njihovo zgoščevanje in razpiranje ustvarja nenavadne zenovske pokrajine nekje med nebom in zemljo. Kaligrafski preplet težko določljivih oblik, ki se uresničujejo v svetlobi in tonejo v globoke sence, je hkrati plod samovolje svinčnika, ki vodi avtorjevo roko in moči njegove umetniške prezence.

Ko je Mihael Rudl ubesedil svoj umik iz abstraktne slike, ki jo je Nadja Zgonik poimenovala monumentalna podoba jaza, je zapisal: "Risba se umakne s slik in se preseli na papir. Svinčnik dela raze v čas." Mi bi lahko dodali "in v prostor". Od takrat, kot da bi hotel izpolniti zavezo "Nulla dies sine linea". Odpira si vedno nove prostore, ki jih naseljuje z risbo kot svojo osebno bivanjsko sledjo.

Na Goričkem nastale risbe so dragocene miniature sredi obširnega opusa neštetih risb in akvarelov, različnih formatov, tudi zelo velikih, na papirjih različnih struktur in občutljivosti. Vse izražajo življenjsko radost, likovno odprtost, ki se ne obremenjuje z morda prepoznavnimi izhodišči. Prevzetost z delom Arshila Gorkyja in njegovo karizmatično osebnostjo je Rudlu že od študijskih let odpirala svet lirične abstrakcije. Prostori njegovih likovnih pokrajin, kot sam imenuje svoja dela, dobivajo končno obliko šele, ko sta bežna misel ali zunanji vtis materializirana. Izhodišče je papir s svojo gladko ali robato strukturo. Sledi izbor svinčnikov, barvic, voščenk ali čopičev kot nanašalcev barve in lovilcev svetlobe. In končno sam proces dela, saj so nekatere risbe plod hipnega navdiha, druge pa daljšega procesa. Risbi daje dokončno obliko format, ki seže od epske širine do nekaj centimetrov velikih umetnin. Med njimi je gotovo najzanimivejša serija "zlatih" risb, ki jih opredeljujejo grobost podlage, procesualnost risarskega postopka in umetnikova želja ujeti na papir odblesk svetlobe goričke pokrajine.

Za nekatere kraje je značilna posebna svetloba, ki privlači umetniško oko. Bice Curiger, selektorica Beneškega bienala leta 2011 na temo Iluminacije, je dejala, da je tokratna Mostra hommage mestu z očarljivo svetlobo. "Okrog Benetk vidim razkošen sij, podoben kot pri svetnikih na Tintorettovih slikah." Tudi morda največji mojster slikanja svetlobe William Turner je potoval v Italijo iskat posebno zlato svetlobo, ki so jo prenesli na platna stari mojstri.

Goričko ni Italija, a njegova odprta obzorja in atmosferska pestrost so pogojevali nastanek niza Rudlovih risb. Naše oko išče odgovore na njihovo sporočilnost in odkriva nenavadne svetove oblik, ki zapeljujejo z asociativnostjo, a so vendarle neodvisne od realnega sveta. Včasih se nam zdi, da v nekaterih delih risb Mihaela Rudla slutimo preplet drevesnih korenin ali podrastja, drugič kot v fluidnih oblikah oblakov zaslutimo del telesa, morda roke, a se zavedamo, da se motimo. So mala okna v svet metafizičnega boja med lučjo in temo, v katerem luč zmaguje.

 

 

Biografija
Mihael Rudl je bil rojen 18. 7. 1972 v Mariboru. Leta 1991 se je po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani ter 1997 diplomiral pri profesorju Gustavu Gnamušu.

Po nekaj letih zaposlitve na Akademiji in bivanju v Škofji Loki se je vrnil v Maribor. Od konca devetdesetih sodeluje z mariborsko Galerijo Žula.

Vodi tudi tečaje risanja in slikanja ter delavnice stripa.

Junija 2018 je imel v prostorih Studia Umetnostne galerije Maribor razstavo z značilnim naslovom: Rudl na papirju. Galerijski prostor je spremenil v odprt atelje in ustvarjal pred očmi obiskovalcev.

 

 

 

 

 

Vir: Napovednik.com, Cankarjev dom

Zemljevid