Suzana Brborović & Uroš Weinberger: Matrika

Preteklost in prihodnost sta prepleteni in vpeti v matriko predvidljivih, pa tudi povsem nepričakovanih interakcij in povezav. Živimo v času, ki se na eni strani z oznakami post odmika od tradicije in zgodovine, po drugi pa se s pojavi neo-izmov navezuje na stare koncepte in vzpostavlja skozi njihovo prevrednotenje. Ne preseneča torej, da so teme, ki naslavljajo spomin, zgodovino, ruševine, minljivost, utopije in distopije zavzele tudi področje umetnosti. V to območje vstopa tudi umetniška praksa Suzane Brborović in Uroša Weinbergerja. Dotika se vizualizacije kolektivnega spomina in tematizira metaforične, pa tudi fizične kraje, kjer se je preteklost vtisnila v zavest sedanjosti (Brborović) in kjer se z zgodovino zaznamovano občutje sodobnosti projicira v napoved jutrišnjega dne (Weinberger).

Suzano Brborović zanimajo sledi preteklosti, ki se ohranjajo v opuščenih, porušenih in marginaliziranih arhitekturnih in urbanih prizoriščih, naj so to ostanki modernističnega socialističnega projekta, Tretjega rajha ali kriznih vojnih žarišč na Bližnjem vzhodu. Največkrat gre za ambivalentna mesta nelagodnega zgodovinskega spomina, za svojstvene in odslužene ne-kraje, ki čakajo na ponovno naselitev ali so le še spomeniki preteklih političnih zablod in načrtne zgodovinske pozabe. Tako kot v slikarskem ciklu Flaks (2016–2017), s katerim se je lani predstavila v Galeriji Equrna, se Brborovićeva tudi tokrat, le da s prostorsko postavitvijo objektov, ukvarja z relikti megalomanskega Hitlerjevega arhitekturnega projekta. Za vizualno ogrodje razstavljenih objektov umetnica uporabi modele kolosalnih betonskih "flakov" (Flaktürme − utrjenih bunkerjev) in Teufelsberga, takorekoč povojnega pokopališča berlinske nacistične arhitekture in kasneje, med hladno vojno, ameriške prisluškovalne postojanke. Medtem ko so se reminiscence nacistične arhitekture na slikah pojavljale v fragmentarnih risarskih obrisih, Brborovićeva zdaj s črnimi, navidez zoglenelimi in fragmentiranimi objekti rekonstruira ruševino in s tem rehabilitira njen pomen. Eksplicitna prepoznavnost in referenca nista zavezujoči, saj je bistvena alegorična funkcija objekta v vlogi ruševine. Abstrahirani objekti lahko učinkujejo kot povsem fiktivne forme, ki z vtisom sesedanja in razpadanja nastopajo kot simptomi razkroja vsakršne celovitosti in totalitete. Tukaj ne gre za nostalgično ali romantično pojmovanje ruševine, ampak za prepoznanje minljivosti in nestalnosti vsakega idejnega projekta – vseh ideoloških in univerzalnih formacij – ki v skrajni konsekvenci zadevajo človeštvo nasploh. To niso reprezentacije "naravnih" ruševin oziroma ostankov geološkega in zgodovinskega časa, temveč ruševin, ki so sledi uničenja in so zato pokopane pod bremenom travmatičnega spomina. Ti objekti so potemtakem tudi spomeniki, ki ne le kondenzirajo preteklosti, pač pa jo v premislek posredujejo naprej. Za Walterja Benjamina so ruševine dokazi zgodovinskih zablod in katastrof, ki nam istočasno prav prek teh melanholičnih sledi omogočijo kritično motrenje preteklosti in lastnega eksistencialnega stanja.

Arhitekturna "tihožitja" Suzane Brborović tematizirajo izpraznjene in odslužene elemente urbane krajine (v arhitekturnem žargonu t. i. "drosscapes") in z revitalizacijo zgodovinskih referenc in njihovega kritičnega premišljevanja naslavljajo tudi sedanjost. Pod podrobnejšim pogledom so to motivi vanitas postindustrijske dobe, ki z estetsko dekonstrukcijo forme in revitalizacijo spomina vzpostavljajo kritični pogled na perspektive sodobnosti in na njeno hiperprodukcijo, tehnološko navlako in ekološki propad. Po koncu tradicije in zgodovine, v dobi fragmentirane stvarnosti v digitalnem svetu breztelesne informacije pomeni entropični značaj ruševine novo ozemljitev in neizbežnost.

Benedetto Croce je ugotavljal, da je vsa zgodovina sodobna zgodovina, saj odmeva v sedanjosti in je ključ za njeno razumevanje, obenem pa je osišče prognoz. V linearni urejenosti časa je sedanjost vmesni člen kronološke verige in vez, prek katere lahko vzpostavimo distanco do preteklosti, hkrati pa usmerjamo razmislek o prihodnosti. Zgodovino vedno opazujemo skozi aktualne razmere in probleme in jo tako posodabljamo ter prilegamo našemu času. 

Čeprav slike Uroša Weinbergerja pogosto učinkujejo kot futuristični znanstvenofantastični scenariji, ki so tik pred izpolnitvijo, jih prežema zgodovinski spomin. Ta se največkrat nanaša na propadle utopične totalitarne projekte prejšnjega stoletja, ki nas latentno nagovarjajo s sledmi povojne vzhodnonemške estetike, elementi industrijskih arhitektur in optimistično, v prihodnost neomajno zaverovano množico, ki bi jo lahko ponazorili kar z naslovom Zamjatinovega prognostičnega antiutopičnega romana Mi, v katerem je pisec stoletje nazaj satirično opisoval harmonični konformizem v novi politični religiji in socialistični družbi. Prav na točki te alegorične paralele med izkušnjo preteklosti in današnjo situacijo je zgodovina za Weinbergerja pomembna. Njegove slike so distopične podobe sodobne družbe, zasičene z družbenimi kontradikcijami in krivicami, socialnimi napetostmi, nasiljem in kratenjem svobode pod parolo svobodne izbire in odprtih možnosti. Stephen Duncombe je distopijo opisal kot razkrivanje skrite logike tistega, kar že je, saj prikazuje svet, v katerega nihče več noče verjeti. Takšno obliko distopije, ki nastopi kot streznitev po koncu utopičnih sanj in se razblini v vojnah, gospodarskih krizah in nevarnostih okoljske katastrofe, nam slikajo tudi Weinbergerjeva platna. Postzgodovinski pastiš na Weinbergerjevih slikah neobremenjeno sopostavlja zgodovinske like, reference in slikovne provenience, od starih fotografij, plakatov do aktualnih spletnih podob. Važna je njihova emblematična in aluzivna forma, ki preteklost reciklira z namenom, da jo aktualizira v novem kontekstu in skozi vizualni stik vzpostavi vez med sedanjostjo in zgodovino. Simultani barvni kontrasti na slikah posnemajo vtis elektronskega žarčenja zaslonov, ki označuje ritem tehnološke civilizacije in reminiscence preteklosti prestavi v sodobni kontekst. Monumentalna, veličastna slikarska panorama na razstavi, ki v spomin prikliče velike zgodovinske teme, je futuristična vizija tehnološko uravnavanega sveta. Množico, ki se zgrinja pred nas, preveva kolektivni duh, ki jato lebdečih nadzornih strojev − panoptičnih modulov  nad svojimi glavami sprejema kot naravno stanje. Odslužene proizvodne objekte in odtujene urbanizirane prostore nadomesti krajina dronov, dronscape, ki ironično sprevrača osvobajajočo moč tehnologije, ene izmed osrednjih referenc sodobne utopične imaginacije.

Vizualni spektakel, industrija zabave in obilje materialnih dobrin so anestetiki prostovoljno deloholične, konformistične in nadzirane družbe. Seveda vse to že vemo, pa vendar ostajamo v matriki udobja, navidezne varnosti in svobode. V ozadju svojih del Suzana Brborović in Uroš Weinberger naslavljata tudi ta užitek v zaslepljenosti pogleda, ki se odvrača od ruševin prihodnosti.

dr. Nadja Gnamuš


Suzana Brborović (1988) je leta 2013 zaključila študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoje študijsko izpopolnjevanje je nadaljevala v okviru programa mojstrskega študija slikarstva na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu. Za svoje delo je prejela študentsko Prešernovo nagrado 2012 in Essl Art Award CEE 2011. Sodelovala je na veliko samostojnih in skupinskih razstavah tako doma kot v tujini. Živi in dela v Leipzigu.

Uroš Weinberger je zaključil študij slikarstva (2003) in podiplomski študij slikarstva (2005) na ALUO v Ljubljani. Nagrade: študentska Prešernova nagrada (2001); nagrajenec bienalne razstave – Pogled na likovno umetnost Slovenije 6: Jaz, tukaj, zdaj (2011); nominiranec 6th Showcase Winner v kategoriji slikarstvo, ArtSlant Awards, ZDA (2012); nominiranec Warsteiner Bloom Award, Nemčija (2017). Kulturne rezidence: Akademija za likovno umetnost v Sofiji, Bolgarija (2002); Ministrstvo za kulturo RS v Berlinu, Nemčija (2009); Schafhof - Europäisches Künstlerhaus Oberbayern, Freising, Nemčija (2013).

Dr. Nadja Gnamuš se ukvarja s teoretičnim in kritiškim pisanjem s področja moderne in sodobne umetnosti, s poudarkom na slikarstvu. Je avtorica več znanstvenih razprav, spremnih kataloških besedil in monografskih študij. Kurirala je več samostojnih in skupinskih razstav. Zaposlena je kot profesorica za umetnostno zgodovino na Gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani in deluje kot zunanja sodelavka Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, Univerza v Ljubljani.

Slikovno gradivo:

Suzana Brborović, A ruin on a pile of ruins covering a ruin, 2018, wooden and paper object/leseni in papirnati objekt, 31 x 31 x 46 cm

© Suzana Brborović

 Uroš Weinberger, The Wizards Laboratory, 2018, olje na platnu/oil on canvas, 191 x 301 cm

© Uroš Weinberger

Foto: Jan Trstenjak ©

Izvedbo razstave so omogočili: Mestna občina Ljubljana,  Društvo likovnih umetnikov Ljubljana in ZDSLU

Vir: Društvo likovnih umetnikov Ljubljana, Napovednik.com

Naročite se na email listo Društvo likovnih umetnikov Ljubljana:

Zemljevid