25. Živa književnost: Dragičević/Karlovčec/Adam-T.

Nina Dragičević

Vodi: Maja Ličen

Glasba: Marko Karlovčec

Performans: Alja Adam in Kaja Teržan: Čaj ob polnoči

 

Nina Dragičević (r. 1984) je književnica in skladateljica. Je avtorica treh knjig: romana Kdo ima druge skrbi (2014) ter esejističnih monografij Slavne neznane: Zvočne umetnice v konstrukciji družbe (2016) in Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene (2017). Njena književna dela so bila predstavljena na Slovenskih dnevih knjige, v literarnih ciklih Prebiralnik in Idiot, v Galeriji Škuc, odlomki pa prevedeni v španski in angleški jezik.  Je članica uredništva revije Idiot, svoje tekste pa objavlja tudi na Radiu Študent in v reviji Odzven. Leta 2016 je pri založbi Kamizdat (Emanat) izdala album Parallellax, sicer pa se je s svojimi kompozicijami in zvočnimi instalacijami predstavila v Galeriji Kapelica, Galeriji Škuc, Cirkulaciji2, Pritličju, Tovarni Rog in v tujini. Je urednica radijske oddaje Slavne neznane na Radiu Študent in umetniška vodja simpozijskega festivala Topografije zvoka.

 

Marko Karlovčec

Poleg polnopravnega noise nastopa, osnovanega na plošči Sovražnik, ki ne pozna meseca, za saksofon, glas, feedback in tekst, ter black metal projekta Vlaknasta, s katerim ne nastopa v živo, se solistično delo Marka Karlovčca zadnja leta izteče tudi v akustične kompozicije, ki so rezultat zaznav, raziskav, konceptualnih in okultnih procesov v aplikaciji na osebni instrumentalni in ekspresivni jezik.

Nastop bo osredotočen predvsem na izvedbo kompozicijskega dispozitiva Jeziki Teme v sedaj že nekajkrat izvedeni verziji za Nino Dragičević, osnovani na spustu nekaterih delov njenega romana Kdo ima druge skrbi skozenj.

 

Alja Adam in Kaja Teržan: Čaj ob polnoči,

je gibalno-pesniški performans, ki za predmet svojega preizpraševanja jemlje prazen prostor, ki se ga lahko prepozna oz. "nanj pokaže" tako v fizičnem kakor tudi duhovnem smislu. Po eni strani gre za dejanski prostor človekovega bivanja – za nekakšen prazen dom, kamor se lahko vselimo, ali pa si ga le želimo. Lahko pa je to dom, ki je izpraznjen svojega psihološkega bistva – topline/bližine in pristnosti v odnosih (tudi in/ali čeprav le do samega sebe). Performans se torej ukvarja z nekakšno "oukvirjeno praznino", ki je enkrat polna – čeprav neoprijemljiva; spet drugič prazna, a vidna stvarnost – tako v telesu, poeziji, kakor tudi v življenju samem. V ospredje postavlja širše družbene kontekste, znotraj katerih se oblikujejo pozicije moči (npr. v primeru skrajnega nasilja), pri tem pa se osredotoča na raziskovanje različnih odnosov – med drugim tudi na relacijo avtorica/umetniško ustvarjanje. V slednjem je metaforično zajet polnočni dogodek priprave in pitja čaja, kakor dogodek, ki je sicer izvzet iz vsakodnevne rutine (zaradi neobičajne ure), prav zaradi tega pa omogoča "prihod nečesa novega", prinaša "vonj po kapljah, ki odnašajo same sebe" in ustvarjajo prostor za širitev imaginacije, ki se poraja in "izginja" ("se prazni") sočasno: "Ko bom izmila svoj vonj z vonjem po sebi, bom nesmrtna" - in odpira vprašanje transcendence v soočanju z lastno minljivostjo.

 

 

Zunanje povezave: Spletna stran festivala

Vir: Društvo ŠKUC, Napovednik.com

Naročite se na email listo Društvo ŠKUC:

Zemljevid