Lepi dnevi v Aranjuezu

Velika igralca in čisti gledališki užitek

Slovensko stalno gledališče Trst

Režiser: Igor Pison
Prevod: Štefan Vevar
Scenografija: Igor Pison
Kostumografija: Belinda Radulović
Asistentka režiserja: Gioia Battista
Lektor: Jože Faganel
Fotograf: Luca Quaia

Igrata:
Ženska: Nataša Barbara Gračner
Moški: Ivo Ban

Veliko je predstav, a le redke med njimi najbolj neposredno soočijo velikana aktualne slovenske igralske srenje. Na enem stolu sedi Nataša Barbara Gračner, drugega zaseda Ivo Ban. Nataša Barbara Gračner je štirikratna prejemnica Borštnikove nagrade ter, med drugimi, tudi Prešernove in Severjeve nagrade za igralske stvaritve. Ivo Ban je bil ves čas zaposlitve v osrednji slovenski gledališki ustanovi od leta 1975 njen prvak. Ki je prejel med drugimi tudi osem Borštnikovih nagrad za igro, Borštnikov prstan in Sterijevo nagrado.

Igralca v zgodbi nimata imen, sta zgolj moški in ženska, ki sedita in se pogovarjata. O njiju vemo le, da se že dolgo poznata, da je njuno razmerje prijateljsko in dovolj intimno, da ženska lahko pripoveduje o podrobnostih svojih avantur. Zgodba, ki jo govorita, gre nekako takole: Odločita se preživeti sončno popoldne ob pogovoru o ljubezni, ki postane temeljna in subtilna refleksija o življenju v dvoje. Poglabljata se v filigranske detajle čustev in se sprašujeta o večnih temah privlačnosti med spoloma. Pravili igre sta odkritost in iskrenost, dialog pa ne meri na vnaprej določen zaključek tega sproščenega, a intenzivnega srečanja. Dialog med moškim in žensko je njuna poletna igra na nekem vrtu, v kateri pridejo na dan spomini in čustva osebne, predvsem pa splošne narave. Tako rekoč variacija Ob letu osorej, uspešnice Cankarjevega doma iz davnih osemdesetih, v kateri pa tako kot takrat in tam ponovno nastopa – Ivo Ban. Pomenljivo? Gotovo. S to razliko, da je tokrat dovolj, da se moški in ženska srečata zgolj enkrat.

Pogovor poteka v vrhunskem prevodu Štefana Vevarja ter pod filigranskim, rahločutnim in hkrati skrajno asketskim vodenjem režiserja Igorja Pisona, ki je nase pred nekaj sezonami opozoril z odlično interpretacijo besedila Angel pozabe Maje Haderlap. Takole pravi o svojem zadnjem delu: "Pri poslušanju in dojemanju poetičnih besedil je gledalec hitre družbe vedno pod pritiskom, da je poetiziranje izguba časa. A prav danes so takšna besedila prepotrebna, da ne izgubimo svojih človeških lastnosti, naše humanosti."


Zgodbo moškega in ženske je izpisal Peter Handke, enfant terrible osrednjeevropskega (pa tudi širšega) literarnega prostora, genialen ustvarjalec, sopotnik različnih literarnih obdobij, ostro pero in luciden premišljevalec sveta, raje polemičen kot ne. Za svoje besedilo je izbral preprost podnaslov "poletni dialog" in s tem poudaril usmeritev pogovora. Ta ne želi razvijati in skleniti zgodbe, a se dotakne številnih zgodb, ki lahko spadajo v življenjsko izkušnjo vsake ženske in moškega. Vlogi sta oropani imen, a ravno zato pomenljivi in strašno zanimivi. Tudi brez imen smo soočeni s portreti skorajda slehernikov, ki pa v interpretaciji velikih ustvarjalcev dobijo skrajno osebno, intimno podobo. In to je bistvo (vsakega) pogovora. Razgaljanje do konca. Do zadnjega vlakna, to pa na sublimen in perfektno odigan igralski zamah.

Katerikoli oder z veseljem gosti velike igralce. Nataša Barbara Gračner in Ivo Ban to sta. Kar pomeni, da smo priče čistemu gledališkemu užitku.

 

Vir: Napovednik.com, Cankarjev dom

Zemljevid