Občutki v kovini

Géza Kovács išče bistvo stvari z umetniškimi sredstvi in se v iskanju rešitev spušča vedno globlje. Kako se naj mi kot gledalci približamo tem modernim umetniškim stvaritvam? Odtujeno? S strahospoštovanjem? Z ustrezno distanco, kot da to ni stvar povprečnega človeka? Ravno nasprotno! V vsakem izmed nas živi ta občutljivost za lepoto in dragocenosti. Umetnost išče svoje občinstvo. Umetnik skuša osvojiti nedolžnega sprejemnika. Hrepeni po pozornosti. Ne obupa nad tem, da se mu bo predala enkrat tudi ta nezaupljiva in težko osvojljiva publika. Vsekakor ima težko nalogo, saj je pozornost občinstva že najmanj sto let razprodana. Že zdavnaj ne ustvarja v samotnem stolpu elitne umetnosti. Išče pot do javnosti, priložnost do sprejemnika.

Ob preučevanju temeljev umetnosti govorimo o določenem ritmu, o razmerjih, o prostorski ali časovni ureditvi stvari. Naše notranje zmožnosti odgovarjanja na vprašanja ritma in razmerij odločajo o tem, ali bomo dano delo videli kot umetniško. Medtem ko opazujemo skulpture, si pogumno priznajmo, da te vplivajo na nas. Silijo nas k razmišljanju, občudovanju, prikličejo spomine. Naj nas ne bo strah izjaviti, da je umetnost vrednota. Pogled na stanje kulture na Madžarskem nas ne pusti ravnodušne. O kulturi pa ne pridigamo zaradi nekega lepodušnega kulturnega snobizma, temveč zaradi osnovnega interesa naroda. Na vprašanje splošnega izobraževanja ne odgovarjamo v smislu POTEM-PA-NAJ-BO-TUDI-TO, saj je kultura ključnega pomena za usodo in prihodnost nekega naroda. Ne smemo izhajati iz tega, koliko denarja rabimo za kulturo, temveč koliko kulture rabimo za denar. Skrajni čas je, da se vprašanje kulture premakne iz bolečega ravnodušja in parcialnosti ter se po svojih zaslugah postavi za interes naroda.

Vir: Društvo likovnih umetnikov Ljubljana, Napovednik.com

Naročite se na email listo Društvo likovnih umetnikov Ljubljana:

Zemljevid