Nino Migliori: Petdeseta

Nino Migliori: Petdeseta

V povojni Italiji se je rodil nov slog, ki se je zoperstavil uradnim podobam fašističnega obdobja, retoriki parad in uradnih portretov.

Nova, inovativna fotografija je bila drugačna tudi od takratnih amaterskih fotografskih podob, saj je razkrila kontemplativen pogled na svet, povezan z estetskimi težnjami: krajina, tihožitja, ter učinki pri fotografiranju in razvijanju so bili zelo blizu raziskavam piktorialistov.


Novi trend je pridobil ime Neorealismo, beseda, ki je povezana tudi s sočasno filmsko produkcijo. Vendar moramo poudariti, da lahko o neorealizmu govorimo tudi v slikarstvu, kiparstvu in plakatni umetnosti, hkrati pa v fotografiji, tako kot drugih poljih umetnosti, poznamo več kot eno samo vrsto neorealizma. V tem kontekstu je delo Nino Migliorija popolnoma novo.


Nino Migliori je med leti 1948 in 1959 ustvarjal v severni, leta 1956 pa v južni Italiji. Njegov pristop k fotografiji je bil popolnoma nov ter neprimerljiv z ostalimi italijanskimi in evropskimi fotografi. Migliori ni želel ponuditi le dokumentacije; predvsem je želel vzpostaviti dialog z ljudmi, ki jih je fotografiral, ter s svojimi fotografijami sestavljati zgodbe. Zato Migliori uporablja sekvence, na primer zaporedni posnetki treh črno oblečenih žensk na svetlih kamnitih stopnicah.


Miglioriju nikoli ne moremo očitati trivialnosti, saj prostor opazuje in beleži na zelo oseben način. Njegove fotografije arhitekture južne Italije moramo razumeti kot enkraten posnetek, kot strnjeno pripoved, v kateri lahko opazimo posamezne zgodbe: tisto o perspektivičnem pogledu na vas, drugo o ženskah, ki se držita za roke, ter vse ostale, v katerih zgodbo postopoma odkrivamo. Presenetljivo je, da je Migliori zgodbe odkrival, ko je opazoval portretirance ter se z njimi zapletal v dolge pogovore, preden jih je fotografiral.

Miglioriju so priljubljeno ozadje predstavljali tudi pragovi hiš v južni Italiji. Tam je s kamero Rolleiflex posnel dinamične fotografije hierarhično postavljenih figur na pragovih, jasnih, a razgibanih, kjer je v vsakem posnetku prisotna svetloba iz ozadja, element prekinitve ali pa gib, ki se nanaša na zgodbo. Svetloba je impresivno uporabljena v vseh njegovih delih. Naj bodo to bleščeče luči ali temačne, globoke sence; okna v temi in figure, ki delujejo kot prikazni, v zgodbah ustvarjajo drugačne občutke.
Migliori je odkril nov način fotografiranja, saj je združil filmski pristop, družbeno napetost časa, pomen in moč pripovedovanja skozi fotografijo s pomočjo izjemne domišljije in senzibilnosti.

Arturo Carlo Quintavalle

Biografija
Nino Migliori je že od leta 1948 eden najbolj prepoznavnih in zanimivih predstavnikov evropske vizualne kulture.
Od samega začetka se je posvečal neorealistični fotografski pripovedi, hkrati pa se je loteval tudi novih in originalnih, eksperimentalnih pristopov in materialov.
Ob koncu šestdesetih let se je Migliori začel posvečati bolj konceptualni umetnosti, ta težnja pa je v prihodnjih letih prevladala.
Vse njegove serije so rezultat natančnega razmisleka o moči vizije, kar je tematika, ki zaznamuje vsa njegova dela.
Je najbolj primeren avtor za prikaz edinstvene fotografske poti, ki se začne kot sredstvo dokumentiranja, kasneje pa pridobi lastnosti in vsebine, ki se nanašajo na umetnost, eksperimentiranje in interaktivnost.
Danes Migliorija štejemo za resničnega arhitekta pogleda.

Fotografija:
Nino Migliori, Ljudje iz Emilije, Emilija-Romanja, 1959, © Fondazione Nino Migliori

 

Vir: Napovednik.com, Galerija Fotografija d.o.o.

Naročite se na email listo Galerija Fotografija d.o.o.:

Zemljevid