Siniša Labrović: Privatno

Siniša Labrović, družbenopolitično trenutno najbolj angažirani hrvaški umetnik (rojen v Sinju leta 1965), je leta 2000, še kot profesor hrvaškega jezika in književnosti, prvič performativno reagiral na brisanje zgodovine in na nacionalistični ikonoklazem sistematičnega uničevanja partizanskih spomenikov na Hrvaškem, in sicer z akcijo, poimenovano Previjanje ranjenca.

Z zaščitniško gesto je vstopil v polje performansa, ki je njegovo glavno izrazno sredstvo za samokritiko in družbeno kritiko. Umetnikov samorefleksivni komentar brezciljne, moralno razrahljane družbe in politike, ki na umetnike s prstom kaže kot na državne parazite, se jasno kaže v njegovih javnih reakcijah: Stado.org (2005), Umetnik liže pete publiki (2005), Umetnik pase travo (2007), Umetnik plava na suhem (2008), Umetnik poceni prodaja svojo kožo (2010), Dvoboj za naslov prvaka Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške (2010), Glorija (2013), Srečno staro leto (2017), Privatna lastnina (2017) in drugih. Njegova dolgotrajna načelna drža in boj s politiko, ki vodi k vse slabšemu socialnemu položaju neodvisne umetniške scene in kulture ter k načrtnemu razraščanju nacionalizma na Hrvaškem, je Labrovića izžela in osamila do te mere, da si želi umika iz neposrednega ukvarjanja z družbenopolitično stvarnostjo.  

Odločitev, da se umakne v intimo svojega bivališča, je umetniku življenje zreducirala na golo funkcionalnost biološkega obstanka in banalno predmetnost zaprtega življenjskega okolja. Čeprav se Labrović zaveda javnega, ki vedno vdira v privatno, meni tudi, da privatno prav tako vdira v javno. Zato se zateka v intimizem kot obliko protisistemske umetnosti.

Beg v varnost doma umetnik razume kot umik v znano strukturo, stanovitne hierarhije, zaščiteno nadzorovano okolje, kjer se vzpostavijo razmere za larpurlartistično avtonomnost umetnosti, odmaknjene od realnosti; to velja tudi za galerijo, ki naj bi bila Labroviću vrsta umetniku domačnega okolja. Poleg performansa je Siniši Labroviću kot umetniški izraz in izjava najbližja prostorska instalacija. Skozi samoironijo in humor uporablja svoje telo in predmetne označevalce svojega socialnega položaja in samoizolacije, da gradi instalacije iz opek, polivinilastih vrečk, pohištva, rabljenih brisač, stekla, knjig, hišnih svetilk in druge opreme. Obrabljenost, materialnost, mehkoba, izlizanost, odpadlost in krhkost, ki jih najdemo tudi v italijanskem umetniškem gibanju arte povera, so tokrat lastne tudi instalacijam Labrovića. Za razstavo si je dal kot zapornik lastne eksistence trajno zapisati bolečino izoliranosti na lastno telo, ki je zaradi močne prezence vedno glavni in nepogrešljiv nosilec njegovih umetniških izjav.  


Vodstvo z umetnikom Sinišo Labrovićem in kuratorjem Janijem Pirnatom
24. januar 2018 ob 17.00
14. februar 2018 ob 17.00

 

Fotografija: Siniša Labrović: Privatna lastnina, Galerie Michaela Stock, 2017, foto: Marko Ercegović

 

 

Vir: Muzej in galerije mesta Ljubljane, Napovednik.com

Naročite se na email listo Muzej in galerije mesta Ljubljane:

Zemljevid