Aleksij Kobal: Nebo nad Esfahanom

Za Aleksija Kobala je slikanje proces, ki se nenehno spreminja. Najpomembnejše pa je, da posluša sebe in svoja notranja občutja. Na svoji več kot tridesetletni ustvarjalni poti je prešel veliko faz, ki so se zelo spreminjale, vendar pa ostaja ves čas neka nevidna nit, ki se pojavlja v njegovih delih. Temačnost. Temačnost, ki je njegov podzavestni, nezavedni svet. Umetnik opiše temačnost s temi besedami: "Moje nebo je najprej napolnila črnina. Tema, ki nima samo psihološke in politične aktualne konotacije, pač pa pomeni nevtralno polje; nič, iz katerega se postopoma, kakor ob svetlobi sveč, pričnejo kazati oblike lastnega podzemlja."

Nasprotni pol temi je svetloba. Svetloba in tema sta neločljivo povezani. Med njima je pomemben dialog. Primerja tudi temo in tišino, ker obe v človeku prebudita veliko stvari. Vse slike so zanj njegovi skriti, imaginarni svetovi, ki skušajo v gledalcu vzbuditi podobna občutja.

Kobal v svojih delih na neki poseben način pripoveduje zgodbe, tokrat konkretne slikarske zgodbe. Rad potuje, saj so potovanja tista, ki človeku razširijo obzorje. In rad hodi v hribe. Na svojih pohodniških potovanjih ga prevzamejo lepota kamna, neokrnjenost narave, bistrost gorskih rek in jezer, ki mu pomenijo simbol čistosti.

Petra Bizilj Silva, kustosinja AS Galerije

 

Vir: AS Galerija, Napovednik.com

Zemljevid