Vrh ledene gore

La punta del iceberg, 2011
Detektivska drama
Prva slovenska uprizoritev
Premiera: 6 oktober 2017

V večjem španskem mestu se v stavbi uspešnega podjetja Technocenter v petih mesecih med zaposlenimi zgodijo trije samomori, vse tri žrtve so moški, starejši od 35 let. So samomore res naredili zaradi pritiskov na delovnem mestu ali morda zaradi kakšnih drugih, osebnih razlogov? Podjetje je del gigantske multinacionalne družbe s sedežem v Madridu. Sofia Cuevas, ena vodilnih v multinacionalki, nekoč pa zaposlena prav v Technocentru, dobi nalogo, da obišče podjetje, neposredno pridobi čim več podatkov in napiše interno poročilo. Med Sofijinim obiskom prihajajo na dan številne podrobnosti, ki kažejo, da v podjetju ni vse tako, kot bi moralo biti. Zaposleni so izpostavljeni hudim pritiskom, vladajo nezdravi odnosi, prisotna sta stres in strah … Toda direktor, prototip uspešnega menedžerja, zavrača vsakršno povezavo med očitno človeško stisko in delovnim okoljem. Gre za nesrečno naključje? Bo nekaj razkritih skrivnosti iz zasebnega življenja samomorilcev celoten položaj pojasnilo ali pa ga bo le še bolj zamotalo?

Tabares nam postreže z napeto detektivko, ki se v prvem delu ukvarja predvsem s tremi samomori, v drugem pa seže pod površje problema in se nevarno približuje breznu problematike, kjer so absolutni zaključki preveč preprosti, da bi ponujali prave rešitve. Tako kot obravnava razmere v sodobni zahodni družbi, se z enako zavzetostjo poglablja tudi v človeško nrav. V devetih natančno izdelanih prizorih se Sofia pogovarja s štirimi sodelavci pokojnikov. Razen z enim se z vsemi pogovarja po dvakrat (prvi del zaslišanja je poln prikrivanja, nelogičnih odgovorov, celo laži); o vsakem od njih si po drugem pogovoru ustvarimo povsem drugačno sliko. Pa tudi Sofia ni samo samozavestna poslovna ženska, kakršno srečamo na začetku, ampak vse bolj spoznavamo njeno krhkejšo in ranljivejšo plat.

V prvem delu detektivske drame smo priča posredovanju informacij, ekspoziciji, razumskosti in prisebnosti; drugi del pa gre v emocije, v srž problema posameznega lika, v tisto, kar je pod gladino, tisto, kar se skriva. Detektivka je sicer lep, a naiven žanr, ki nam zagotavlja, da absolutna resnica obstaja, le da se skriva, toda če jo bomo dovolj vztrajno iskali, jo bomo tudi našli. Vendar, kot pravi Sofia, je življenje veliko bolj zapleteno. Prav zato je zadnji prizor največji in najbolj oster odmik od detektivke.

Vir: Napovednik.com, MGL - Mestno gledališče ljubljansko

Zemljevid