Jacques Tati: Prometna zmeda

 

PROGRAM

Prometna zmeda, 18.10. ob 21.00
Jacques Tati, Francija, 1971, 35mm, 1.37, barvni, 96', svp
Gospod Hulot je grafik v majhnem avtomobilskem podjetju, ki proizvede avtodom – z vsemogočimi napravami in pripomočki opremljeno potujočo hišico. Želijo jo predstaviti na avtomobilskem sejmu v Amsterdamu, v spremstvu pa je tudi nerodni Hulot, ki s svojo "iznajdljivostjo" povzroči niz spektakularnih nesreč in nenavadnih zastojev.


Moj stric, 19.10. ob 21.00
Jacques Tati, Francija, 1958, 35mm, 1.37, barvni, 117', ap
Gospod in gospa Arpel živita v nenavadni, povsem avtomatizirani in presenetljivo funkcionalni sodobni vili v prelepo urejeni mestni četrti. Gospa ima še brata, gospoda Hulota, ki počasi, a zanesljivo doseže, da funkcionalno postane katastrofalno nefunkcionalno. Hulot obožuje pse, zlasti potepuške, in živi v podirajoči se hiši v stari pariški soseski s tržnico, kavarnami, vozovi s konjsko vprego, klepetavimi sosedi ... Tu je tudi nečak Gérard, ki, na veliko ljubosumje svojega očeta g. Arpela, kakor stric Hulot očitno prezira moderno lepoto in sterilnost.


Jacques Tati / Kratki!, 20.10. ob 19.00

Išče se surovež 
Charles Barrois, Francija, 1934, DCP, 1.37, čb, 23'
Moški sanja o tem, da bo postal igralec, ter vadi doma z ženo in prijateljem. Gledališka skupina, ki naj bi ga najela, pa ga prevara, da podpiše pogodbo, ne da bi prav razumel, za kaj gre: za pravi spopad s strašnim boksarskim šampionom Grossof-le-Tartarom. Po scenariju Jacquesa Tatija, ki igra naslovno vlogo.

Nedeljsko veselje! 
Jacques Berr, Francija, 1935, DCP, čb, 20'
Kompanjona brez ficka se domislita, da bosta z avtomehanikovim denarjem kupila minibus in ožemala turiste, ki bi radi obiskali okoliške kraje. Skoraj vsi potniki plačajo vnaprej, vodnika pa se znajdeta v škripcih, ko pride čas za postanek in malico: da bi lahko jedli, bi bilo treba ujeti in zaklati kokoš.

Izboljšaj udarec z levico 
René Clément, Francija, 1936, DCP, čb, 12'
Kmet Roger, ki bi rad postal boksar, trenira na dvorišču svoje kmetije. Tekem pa bo kmalu konec, saj zmanjkuje nasprotnikov. V trenutku, ko proslavlja navidezno zmago, ga presenetijo in odpeljejo v ring. Samo ena težava ostaja: še nikoli v življenju ni boksal in ne ve ničesar o žlahtni veščini. Mu bo knjiga, ki jo poštar položi na njegov stol, pomagala, da v naglici pridobi tehniko, potrebno za zmagoslavje?

Šola za poštarje 
Jacques Tati, Francija, 1947, 35mm, 1.37, čb, 13'
Navodila poštne uprave so stroga: znatno je treba skrajšati čas dostave. Vodja uri svoje pičle čete, da jih pripravi za podvig. Bo junaku uspelo raznesti pošto vsem prebivalcem, preden vzleti letalo? Vratolomne prigode poštarja so kratkometražni predhodnik filma

Naprej, Bastia! 
Jacques Tati, Sophie Tatischeff, Francija, 1978-2000, DCP, barvni, 26'
Leta 1978 je precej neznano italijansko nogometno moštvo, Bastia, prišlo v finale lige prvakov. Tatija so prosili, da dokumentira finale proti PSV Eindhoven. Prebivalci otoka že praznujejo pričakovano zmago svojega najljubšega moštva, ko se pojavi težava: dež, ki se ulije kot iz škafa, utegne razmočiti igrišče in tako vplivati na tekmo. Surov material dokumentarca je leta pozneje zmontirala Tatijeva hči, Sophie Tatischeff.


Playtime, 20.10. ob 21.00
Jacques Tati, Francija, 1967, 35mm, 1.85, barvni, 124', svp
Mednarodni uspeh filma Moj stric (1958) Jacquesu Tatiju omogoči, da na robu Pariza postavi umetno mesto s tlakovanimi ulicami, vodo, elektriko in prometom – Tativille. Tam nastane Playtime, eden najdrznejših filmov povojnega časa, ki ga Tati posname na 70-milimetrski trak s petsteznim stereofonskim zvokom. V mojstrsko dovršeni nadrealistični komediji modernega življenja nastopi gospod Hulot, Tatijev alter ego, ki tokrat – med trumo turistov in pariških poslovnežev – deluje kot omamljena, nemočna šahovska figura na gigantskem šahovskem polju sodobnega sveta, ko si v neprepoznavnem mestu jeklenih nebotičnikov ter kromiranih nakupovalnih in futurističnih nočnih zbirališč prizadeva priti na sestanek … Zmedo, ki jo je prinesla sodobnost, Tati mojstrsko dosega z natančnim kadriranjem in domišljeno uporabo prostora.


Gospod Hulot na počitnicah, 21.10. ob 19.00
Jacques Tati, Francija, 1953, 35mm, 1.37, čb, 96', svp
Dogajanje je postavljeno v zaspano letoviško mestece ob Azurni obali. Vse pa spremeni prihod gospoda Hulota, sicer vljudnega in omikanega, a neznansko nerodnega človeka, ki z vsako, še tako vljudno gesto, sproži nepopisen kaos. Hulot s svojo prisotnostjo živcira resne igralce družabni iger, mimogrede zmoti pogrebce, poseben dogodek pa je njegova partija tenisa. Film se nežno posmehuje optimističnemu zaupanju povojne zahodne družbe v kapitalistično proizvodnjo in veri v kompleksno tehnologijo pred preprostimi užitki – ki postanejo osrednje téme poznejših Tatijevih filmov.


Praznični dan, 22.10. ob 17.00*
Jacques Tati, Francija, 1948, 35mm, 1.37, barvni, 84', sp
Zaspano francosko mestece se pripravlja na praznični dan. Neroden, a iznajdljiv poštar pomaga pri pripravah, njegovo pravo delo pa čaka. Po ogledu filma o učinkovitosti ameriških poštarjev v sejemskem kinu ga vaščani spodbodejo, naj se zgleduje pri ameriških kolegih. Odloči se postati najhitrejši poštar na svetu.

 "Kdaj je namreč Jacques Tatischeff, v francoski vasici Le Pecq rojeni sin ruskega očeta, znanega uokvirjevalca slik (znanega tudi po tem, da je zavrnil tri platna, ki mu jih je ponudil prijatelj Vincent van Gogh), postal Jacques Tati? Leta 1935, ko je v nekem pariškem music hallu nastopil s predstavo Športni vtisi (Impressions sportives), v kateri je pantomimično uprizarjal razne športe – kakor je počel že takrat, ko je igral rugby pri Racing Club de France in po tekmi kolege zabaval s posnemanjem sodnika, nasprotnikov in celo občinstva. Toda v filmu mu pantomima ni veliko pomagala, vsaj ne v dveh kratkih: v Iščemo grobijana (On demande une brute, 1934, režija Charles Barrois), kjer je v dvoboju z asom v rokoborbi prišel na pol živ iz ringa, in v Treniraj levico (Soigne ta gauche, 1936, René Clément), kjer ga je zavrtela levica poklicnega boksarja. V tem filmu, posnetem po njegovem scenariju, se že pojavijo otroci kot gledalci (in pozneje še pogosteje, zlasti v Paradi), pa tudi poštar. Enajst let za tem (vmes je bila vojna, med katero se je Tati poročil) bo sam igral poštarja v Šoli za poštarje (L'école des facteurs, 1947), kratkem filmu v njegovi režiji, v katerem je že izvedel tisto divjo vožnjo na starem biciklu in prehitel športnike na dirkalnih kolesih, kar je potem v njegovem prvem celovečercu Praznik (Jour de fête, 1949) postalo znano kot vožnja "à l'américaine". Tati je torej prišel k filmu kot pantomimik, tako kot mnogi komiki iz ameriške neme komedije, burleske. Le da je bil v času Tatijevih začetkov film že zvočen. Tatiju bi bilo nedvomno ljubše, da bi film ostal nem, vendar se zvoku ni tako upiral kot Chaplin, ki je počasi, a ingeniozno porajal govorico, marveč je raje v zvočnem filmu ohranjal lastnosti nemega."

Zdenko Vrdlovec – odlomek besedila Jacques Tati ali kako v zvočnem filmu ustvariti nemega

Zunanje povezave: Slovenska kinotekaFrancoski inštitut v Sloveniji

Vir: Francoski inštitut v Sloveniji, Napovednik.com

Video

Zemljevid