Jesenske serenade - Kraljeva gora

Etno skupina NOJEK
Rosvita Svenšek, sopran
Darija Hohnjec, alt
Lenka Černelč, alt
Kristina Prah, sopran, flavta
Nika Gradišek, violina
Viktor Faller, kontrabas
Franci Černelč, harmonika, vodja skupine

Prvotno središče našega kraja je bil trg pod gradom Kunšperk (Kunigspech, Königsberg = kraljevi hrib, kraljeva gora), ki je danes le ena od vasic občine Bistrica ob Sotli. Vitezi Kunšperški so bili sorodniki ptujskih gospodov. Veliko slavo si je kot večkratni zmagovalec na viteških turnirjih priboril Oto s Kunšperka. Znameniti minnesänger Ulrich von Lichtenstein ga v svoji pesnitvi o turnirjih na Koroškem omenja kar trikrat. Pesem Kraljeva gora je uvod in moto naše serenade.

Čeravno etno skupina Nojek črpa iz ljudske glasbene zakladnice, smo za moto serenade izbrali novonastalo pesem Kraljeva gora. Zgodovina nas uči po svoje, mi jo doživljamo tako in drugače. V tej pesmi smo hoteli videti davno minuli čas skozi prizmo lepega. V besedilu in v preprosti melodiji pa je čutiti (vsaj) priokus ljudskega.

Kraljeva gora, na gori grad, a v gradu vitez počiva mlad.
Junaku para v deželi ni, ko suva kopje in meč vihti.
Na polju žito zdaj žanjejo za grajske kašče namenjeno.
Žanjice snopke povežejo, zvečer pa tiho zapojejo.
"Kje slišal lepše bi pesmi glas, mladenke zalše kje videl stas?!"
Na vrancu vitez brž dol hiti, ustavi se med žanjicami.
"Le pojte, mlade žanjice ve, za viteza ranjeno srce!"
In pele so tamkaj pod goro za bolno srčece ranjeno.
Že zdavnaj kamna na kamnu ni, a pesem s polja se še glasi –
Kraljeva gora nad njo bedi.

ETNO SKUPINA NOJEK je bila ustanovljena pred dobrimi desetimi leti. Združuje sedem ljubiteljskih glasbenih zanesenjakov. Ljudska pesem je v nas že od otroštva, na svoji poti ji ostajamo zvesti. V priredbah si privoščimo nekaj svobode, vrzeli v spominu na prvobitno ljudsko izročilo zapolnjujemo z videnjem in slutnjo minulega. Značilno ritmično nepravilno prepevanje starih slovenskih pesmi po vsej verjetnosti ni zgolj posledica pomanjkanja ritmičnega čuta preprostih pevcev, ampak odsev drugačnih temeljev. Te so morda prvi zapisovalci prezrli in jih prikrojili oziroma "popravili" v skladu s svojim teoretičnim znanjem. Dokajšnje število naših priredb zato zaznamujemo z uporabo neparnega, 7/8 ritma, ki ga v nasprotju z zapisi v petdobni meri v slovenski glasbenonarodopisni literaturi ni zaslediti. Zveni starodavno, orientalsko in je danes v mnogih odtenkih ohranjen v Makedoniji in deloma v Srbiji, neznan pa ni niti v nekaterih pokrajinah srednje in zahodne Evrope. Uporaba neparnega ritma pri posameznih pesmih je postala ena od oblik prepoznavnosti etno skupine Nojek. Ob tem je seveda zelo pomembno še večglasno petje in zvok muzikantskega dela skupine.
In še o imenu: nojek pri nas pravimo samorodni vinski trti, drugod znani kot šmarnica. Njeno ime spominja na očaka Noeta, ki jo je prvi zasadil. Polagoma se otresa neupravičenega pripisovanja hudih pomanjkljivosti. Zaužita v primerni količini ima zdravilne učinke za dušo in telo. Ne potrebuje škropiv in kemije, je skromna, a neuničljiva, razveseljuje vse okrog sebe – kot naša ljudska pesem.

Vir: Glasbena mladina ljubljanska, Napovednik.com

Zemljevid