Slast - Erogeno telo med estetiko in manifestacijo

Umetnice in umetniki:
Kaja Avberšek, Boris Benčič, Saša Bezjak, Andrej Brumen Čop, Marko Kociper, Metka Krašovec,
Izar Lunaček, Dušan Mandić, France Mihelič, Slađana Mitrović, Drago Tršar

Razstava risb je vpogled v ustvarjanje erotičnih upodobitev človeškega telesa na Slovenskem v zadnjih treh desetletjih. Razen nekaterih ikoničnih del, kakršni sta My boy has red socks Metke Krašovec in Meje kontrole št. 4 Dušana Mandića, je večina gradiva tokrat prvič javno predstavljena. Izbor umetnic in umetnikov ni generacijsko, zgodovinsko ali slogovno reprezentativen, temveč temelji na vznemirljivosti del in neposrednem in svobodnem upodabljanju spolnih odnosov ali erogenih delov človeškega telesa, ki se razlikuje od standardnega akademskega akta.

Razstava je zamišljena kot manifestacija, razgrnitev ali razodetje erotične in homoerotične podobe, ki je pomembni in konstantni del likovnega ustvarjanja številnih umetnic in umetnikov. Razstavljena dela prepletajo v estetiko ujete poglede umetnic in umetnikov na gola ženska in moška telesa in ustvarjajo mrežo spolnih in erotičnih kombinacij, ki živijo za zidovi domov, v ateljejih ali na ulici. Ne postavlja ločnice med deli visoke umetnost in popularne kulture, saj razume erotiko kot enovito temo, ki so jo tako ali drugače upodabljali in predstavljali v vseh družbah in zgodovinskih obdobjih. Prav tako ne zapira ustvarjanja v ločene skupnosti glede na njihove spolne usmerjenosti, v lezbično, gejevsko, biseksualno, transseksualno ali heteroseksualnost.

Zamisel za pričujočo razstavo izhaja iz dveh danes ikoničnih del, ki sta skoraj hkrati nastali
na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in upodabljata moško homoerotiko. To sta velika sestavljenka Dušana Mandića, na kateri so figure kot kakšni starogrški junaki "zavzele", "osvojile" ali "zavojevale" prostor papirja in brezsramno manifestirajo kot podoba na zastavi pravico, ki jo ima homoerotičnost v družbi, in male risbe Metke Krašovec, na katerih so moške figure, ki se ponekod pojavljajo kot liki iz grške mitologije, čutno "potopljene" v veliko belino papirja. V notranjosti človeka predelujejo telesne užitke, pri katerih je ženska izključena. Deli, postavljeni eno ob drugo, sta kakor vojna in mir. Formalno in vsebinsko upodabljata homoerotiko na dva načina.

Serija intimnih malih risb Metke Krašovec, med katerimi je najbolj popularna My boy has red socks, je začela nastajati leta 1981 po njeni vrnitvi s potovanja po Mehiki in Gvatemali. Izbrane risbe so leta 1982 kot grafike izdale Obalne galerije Piran in umetnica jih je istega leta med študijskim bivanjem na Royal College of Art v Londonu natisnila kot sitotiske v tamkajšnjih grafičnih delavnicah. Kakšni so bili njeni nameni, ko se je odločila, da risbe razmnoži, ne vemo. Z iskanjem namenov v takratnih razmerah morda povsem zgrešimo umetničin osebni interes, pokažemo pa na kontekst, v katerem so dela nastala.

Drugo ikonično delo je grafiti slika (s izrazom iz tistega časa) oziroma stenska tapeta Meje kontrole št. 4 Dušana Mandića, ki je datirana z letnico 1982. Delo, sestavljeno iz 55 fotokopij v velikosti A3, je več kakor 2 metra visoko in več kakor 3 metre dolgo. Predstavlja štiri moške med skupinskim spolnim odnosom. Mandić je podobo povzel po reprodukciji dela, objavljenega v francoski likovni reviji Art Press. Leta 1983 jo je prvič javno predstavil, in sicer tako, da jo je nalepil na steno v študentskem klubu v Zgornji Šiški, ki je bil zbirališče alternativne scene in v katerem je deloval tudi FV.

Za občinstvo so odkritje neposredne, nesramežljive in necenzurirane erotične teme in seksualne poze na risbah Franceta Miheliča. Slađana Mitrović, ena od udeleženk te razstave, jih je datirala v zadnja leta umetnikovega življenja. Dela malega formata, narejena s flomastrom, so vešči krokiji koncipiranih ali pa videnih (v spomin vtisnjenih) heterogenih spolnih odnosov. Večina jih je ovita v mitološke tančice, a nekaj jih je tudi brez njih. Izbor sedmih risb na razstavi prinaša oboje. Vsebino narisanega povzema Slađana Mitrovič takole: "Eksplicitnost Miheličeve erotične risbe se zarisuje v svobodni, neobremenjeni prezentaciji spolnih praks in telesnih užitkov. Gledalec se neposredno sooči z emancipacijo spolnih organov ter upodobitvami koitusa, kunilingusa in felacije."

Odkritje sta tudi dve seriji fotokopij, prva s tremi in druga s šestimi listi formata A4, Andreja Brumna Čopa iz leta 1989, na katerih zavzema osrednje mesto moški anus. V osemdesetih letih so bile na alternativni umetniški sceni fotokopije atraktivna tehnika. Fotokopirni stroj je ponujal možnosti za eksperimentiranje. Dela Andreja Brumna Čopa so nastala tako, da je človek z golo ritjo sedel na ploščo za skeniranje in pritisnil na tipko start. Gesta je bila nenavadna in neposredna. Poleg fotokopij so na razstavi še risbe s svinčnikom na navadnem papirju manjšega formata in japonskem papirju nekoliko večjih dimenzij, ki upodabljajo homoerotične spolne prakse. Nekaj jih je narisanih s kemičnim svinčnikom na prazno/zadnjo stran pisemskih ovojnic umetniku poslanih računov ali vabil na otvoritve razstav (ki pravzaprav še danes prihajajo s klasično pošto v nabiralnike). Podobe se kažejo kot hitri zarisi erotičnih in spolnih užitkov med geji. So kot izrekanje zaveze; treba jih je zarisati, da bi se udejanjali.

Drago Tršar se predstavlja z izborom šestih risb srednje velikega formata na japonskem papirju, ki predstavljajo kombinacijo enega erotičnega motiva. Erotika je pomembni in obsežni del umetnikovega ustvarjanja, kar je odkrila razstava v Murski Soboti leta 2006. Risbe, izbrane za razstavo, niso datirane in so, kot pravi umetnik, nastale med letoma 1995 in 2005. Narejene so s tušem ali svinčnikom in nekatere so še prekrite s tanko črno plastično mrežico. Golo žensko telo je upodobljeno kot neizmerni in večni vir energije in telesne naslade. Podoba zajema ves prostor papirja, to pa učinkuje tako, da papir ni več papir, temveč je spremenjen v meso, sokove, vonj in zvok telesa. Zdi se, da sta užitek spolne naslade in umetnost eno, prepleteno in skupno. Umetnikova pozornost je osredotočena na genitalije, ki so ekshibicionistično razkrite, izpostavljene ali ponujene v pogled in konzumacijo. Poudarjene so tudi z dlanmi portretiramke, položenimi v njihovo bližino in prebarvanimi s črno, kakor da bi imele nataknjene črne rokavice. (Na aktih v 19. stoletju so bile črne nogavice atribut prostitutk.)

Srednje velika barvna risba Borisa Benčiča iz leta 1992 se najprej zdi, kakor da bi bila abstraktni zaris barvnih črt in potez, kakor valovanje morja, trave, vetra. A že naslednji hip oko v amorfni gmoti narave prepozna vabljive gole ženske prsi, ki so kot orientacijska točka, da iz črt sestavi figuro golega ženskega telesa. Lahko rečemo, da podoba prinaša tipični moški pogled na žensko telo. Iz socioloških in antropoloških raziskav namreč izhaja, da so prsi najpogosteje tisti del ženskega telesa, ki ga moški najprej pogleda in vidno fiksira. In umetnost, moda, medicina in mnoge ženske imajo veliko opraviti z ženskim oprsjem.

Šest risb enakega formata Slađane Mitrović prinaša tako kot dela Draga Tršarja ženske akte, na katerih so genitalije osrednja, osnovna in vitalna točka likovne kompozicije. Tako sta definirana tudi pogled in zanimanje gledalca ali gledalke. V nasprotju s Tršarjevo interpretacijo je telo mlade in privlačne ženske (morda gre za eno osebo) narisano ostro, precizno in anatomsko pravilno. Na prvi pogled bi lahko risbe nastale pri večernem aktu, torej pri šolskih urah risanja gole človeške figure, ki so namenjene analitičnemu in natančnemu poustvarjanju korpusa telesa in discipliniranju misli in teles. A poza ženskega telesa je na risbah Slađane Mitrović načrtno izzivalna in ekshibicionistična ter kot taka ostaja pred vrati izobraževalnih institucij. In če so Tršarjeve upodobitve znotraj osebnega, so risbe Slađane Mitrović koncept (zapopadek) analitičnih raziskav o vlogi seksualnosti v družbi, ki se jim avtorica posveča.

Narisane ženske genitalije so v delih Saše Bezjak drugačne kakor na risbah Slađane Mitrović in Dušana Tršarja. Prav tako so spolne penetracije drugačne kakor v delih Franceta Miheliča in Andreja Brumna Čopa. Oboje se na šestih risbah, nastalih med letoma 2006 in 2010, pri Saši Bezjak naslanja na primitivno in arhaično vizualiziranje seksualnosti, ki ga pozna zahodna umetnost modernizma. Podobe so hitre in shematične, narejene z nekaj osnovnimi barvami na velikih kosih papirja. V načinu, kako so motivi predstavljeni, bi lahko prepoznali "žensko pisavo" ali "žensko mleko". Nekatere poze spolnih odnosov so namreč upodobljene tako, kakor jih lahko vidi le ustvarjalka.

Trije zvezki Kaje Avberšek iz let 2008, 2009 in 2013 so umetničini dnevniki. V njih narisane erotične podobe so največkrat osnutki njenih projektov ali ujete podobe njenih misli, utrinkov in mentalnih stanj. Nastale so kot prvi, spontani in hitri zarisi, ki niso bili namenjeni javnemu pogledu, temveč umetnici, da jih ne bi zgubila iz spomina. A razstava dodaja intimnosti iz dnevnikov splošno naslado, ki nastane v razkrivanju človekovih erotičnih skrivnosti.

Zato pa so toliko bolj kakor dnevniki namenjeni javnemu gledanju stripi. To je ustvarjanje, s katerim sta erotika in seksualnost laže prihajali do občinstva z objavami v časnikih in revijah z visokimi nakladami in široko distribucijo. Marko Kociper predstavlja nekaj listov iz stripov Jazbec in ostali svet in Erotični almanah, ki jih je v nadaljevanjih objavljal Polet, tedenska priloga Dela. Seks in erotika sta ovita v humor in satiro. Upodobljene spolne fantazije učinkujejo kot dober vic. Smeh človeka razbremeni in je hkrati tista razpoka, ki mu odpre pogled na stvar z druge strani. Glavni junak, jazbec, vsekakor ni žival z živalskimi potrebami. Vprašanje je, ali je njegovo seksualno življenje podobno življenju živali s človeškimi ali človeka z živalskimi nagoni.

Izar Lunačkek se predstavlja s stripom Mož s falosom in z dvema listoma iz stripa Založeni raj. Devet listov Moža s falosom so komična zgodba o sladkostih in težavah penisa, saj glavni junak stripa ni mož, temveč je njegov spolni organ. Prav tako je Založeni raj, ki je izhajal kot prvi internetni strip v Sloveniji, humorna predelava biblične zgodbe o stvarjenju sveta, narave, rastlin, živali, moškega in ženske. Izar Lunaček je zadrgnjenost, ki jo je krščanska cerkev vnesla v zasebni in družbeni odnos do erotike in spolnosti in je presegla Plutarhovo preferenco zakonske ljubezni pred pederastijo, postavil za prikladno izhodišč stripovske zgodbe. Biblični svet je polen duhovitosti, preobratov, satire in komičnosti. Spolnost in erotika postaneta igra in zabava, skratka tisto, kar jima je krščanstvo odvzelo.

Vir: Galerija Loža Koper, Napovednik.com

Zemljevid