Odprtje razstave Andreja Pibernika

Tokratna razstava Andreja Pibernika predstavlja ožje področje njegovega likovnega ustvarjanja, to je risbo.

Andrej Pibernik je med osrednjimi področji likovnega delovanja – risbo in malo terakotno plastiko uspel vzpostaviti harmonično ravnovesje. Pri obeh likovnih zvrsteh si je prizadeval oblikovati samosvoj likovni izraz in slediti ustvarjalnim vzgibom, ki so lahko imeli racionalen ali podzavesten značaj. Težnja po preoblikovanju človeške figure pri mali plastiki je bila v marsičem sorodna postopkom, ki jih je Andrej Pibernik uporabljal pri risbah, gvaših, ilustracijah in drugih delih na papirju. Pri tem velja poudariti, da v odmiku od realistične zasnove lahko zaslutimo predvsem hotenje po iskreni, neposredni izpovedi, ki ni vezana na zunanje formalne vplive.
Zato risba, ki velja za najbolj neposreden pokazatelj posameznikovega likovnega izraza, omogoča vpogled v temeljne značilnosti likovnega delovanja Andreja Pibernika. V ospredju je vselej izrazna črta, s katero je Andrej Pibernik postopoma gradil mrežo medsebojnih povezav v vrvežu različnih likovnih elementov. Priča smo lahko nepričakovanemu soočenju linij, vijug in drugih linearnih, stiliziranih ali vzorčastih oblik, ki jih do neke mere poenoti dialog med črno barvo in belo osnovo ozadja. Črna risba s tušem ali flomastrom je včasih dopolnjena z barvo.
Opozoriti velja na principe postopnega prodiranja do ustrezne kompozicijske zgoščenosti in na povezovanje raznorodnih likovnih prvin, ki ga spremlja sprotno vzpostavljanje odnosov in umerjanje medsebojnega učinkovanja posameznih likovnih intervencij. Na ta način se je Pibernikova risba s tušem in lazurnimi barvami razraščala v stilizirane obraze, postave in druge motive. V tovrstnem načinu oblikovanja kompozicij bi lahko videli tudi obliko likovne meditacije, ne glede na prikazane strašljive, groteskne, s trpkostjo prežete oblike obrazov-mask, rok in teles, v kakršnih je likovnik včasih zaslutil jedro človekove konstitucije.
Ekspresivne, fantazijske ali groteskne deformacije človeške fiziognomije na risbah Andreja Pibernika lahko delno povežemo z nadrealističnimi snovanji. Človeška figura ima pogosto simbolno vlogo in zavzame osrednji del likovnega prostora, kar priča, da jo je Andrej Pibernik vselej postavljal v pomenski center svojega likovnega delovanja.
Andrej Pibernik je pri likovnem delovanju izhajal iz lastne narave. Zgovorno je tudi dejstvo, da pri mnogih njegovih delih na papirju in pri nekaterih plastikah lahko zasledimo izrazite avtoportretne poteze. Za Andreja Pibernika je bilo bolj kot oblikovanje monumentalnih, slikovitih in likovno prečiščenih kompozicij pomembno poglabljanje vase, v lastno notranjost, in iskanje človečnosti v razčlovečenem svetu.

Vir: Društvo Pungert Kranj, Napovednik.com

Zemljevid