Referenca / Reminiscenca - Golo telo v dvajsetem stoletju, platina v fotografiji

Občasna fotografska razstava



Telo ima v naši družbi poseben pomen. Kako resnične so besede velikega kustosa Williama Ewinga, ki v svojem delu Telo (The Body: Photographs of the Human Form, London, 2000) navaja, da tisto, zaradi česar dandanes postavljamo telo v ospredje razprave, ni moda ali modna muha, temveč nuja. Toda na katerih področjih doživlja spremembe naša družba? Je to zmožnost, da z enega telesa odstranimo njegov del in ga nasadimo na drugega? Je to trenutek, v katerem obstajajo digitalizirane mape teles, ki jih študentje medicine lahko uporabljajo namesto trupel? Ali pa naša zmožnost, da z genskim inženiringom (po)ustvarjamo telo in človeka celo kloniramo? Zaplodimo človeka v umetni maternici in zarodek prestavimo iz ene žensko na drugo? Obsedenost s telesom dosega točko, ko zaupamo stroju pristanek in vzlet letala in prav tako nekatere kirurške posege. Je to trenutek, ko nas časopisje obvesti, da nimamo samo dveh spolov, temveč kar štiri ali pet? Ko se iz čiste muhavosti odločimo za popravljanje obraza, prsi ali katerega drugega dela telesa samo zato, da bi zadostili trenutnemu idealu lepote? Vse to je dediščina dvajsetega stoletja, ki jo razkriva fotografska razstava.

Referenca pomeni sklic, reminiscenca pa odslikavo preteklosti. Oba pojma zaznamujeta dve sosledni področji v sodobni fotografiji: postmodernistično konceptualno umetnost in intimo. Kakor sta si na videz pojma reminiscence in reference podobna, tako sta v resnici v svojem bistvu nasprotna. Avtorski koncept časti pristop in avtorja, ki si ga je zamislil, intimnost v fotografiji pomeni intimno vez med opazovalcem in fotografijo, podoba nastane šele ob gledanju, opazovanju. Stojimo na poziciji, da je fotografija intimna vez med gledalcem in fotografijo. Avtorjev namen, njegove želje, misli in hotenja so povsem nepomembni in ne odražajo, niti ne morejo vplivati na tisto, kar se dogaja v opazovalčevi glavi. Fotografija v trenutku, ko nastane, prične povsem svoje življenje, neodvisno od avtorja, neodvisno od trenutka in okoliščin v katerih je nastala. Živi dalje.

Fotografska razstava predstavlja sedemindvajset fotografij na temo upodabljanja golega telesa v dvajsetem stoletju. Gre za prikaz odnosa do golega telesa v različnih obdobjih umetnosti, komerciale in mode v dvajsetem stoletju. Vsaka fotografija je izdelana iz plemenitih kovin platine in paladija po posebnem starodavnem postopku, nekatere izmed njih (odvisno od motiva) so tonirane z uranom ali z zlatom. Vsebinsko fotografska razstava pokriva dve področji: (1) pregled razvoja fotografskega upodabljanja golega telesa v umetnosti, komerciali in modi, (2) izbrani avtorji in njihova najbolj prepoznavna dela. V prvem sklopu tako najdemo različne sloge: od dagerotipij, piktoralizma, naturističnih gibanj, modernizma in avantgarde, glamurja do povsem formativnih smeri kakršni sta postmodernizem in sodobna intima. Med avtorji, pri katerih iščemo navdih, pa velja zagotovo izpostaviti najbolj eminentna dela Billa Brandta, Mana Raya, Erwina Blumenfelda, Helmuta Newtona, Jean-Loup Sieffa, Herba Rittsa in Roberta Mapplethorpa, če omenimo le nekatere.

Besedilo: mag. Boštjan Miha Jambrek

................................................................................................

Razstava bo na ogled od 16. junija do oktobra 2009 v razstavnih prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

Vir: Napovednik.com, Muzej novejše zgodovine Slovenije