8. Slovenski bienale ilustracije 8. SBI

  • Kaj: Tematska razstava
  • Kdaj: četrtek, 19.11.2009 do sobota, 14.2.2009
  • Kje: Cankarjev dom, Galerija CD, Ljubljana
  • Prireditelj: Cankarjev dom
  • Vstopnina: 4'50 EUR, 3* EUR (*mlajši od 26 in starejši od 65 let); brezplačen vstop za otroke do 4. leta. Organizirane skupine otrok in dijakov: 2'50 EUR po osebi. Izredno vodenje po razstavi: 18 EUR. Katalog: 15 EUR.

Jesenski razstavni program CD

Organiziramo delavnice za otroke

Razstave so odprte od 10. do 19. ure, ob ned. do 14. ure.

Slovenska ilustracija sledi poltisočletnemu zgodovinskemu toku vse od protestantskih knjig prek izrazitega razcveta te zvrsti ob koncu 19. stoletja do izjemnih upodobitev, ki so jih prispevali modernisti. Celo obdobju druge svetovne vojne s skromnimi sredstvi in razmerami ni uspelo zatreti ustvarjalnosti na tem področju, po vojni pa se je bogata tradicija nadaljevala in razvijala naprej ob razmahu razvejane založniške dejavnosti ter uveljavila prepoznavnost slovenske ilustracije v širšem kulturnem prostoru. Vsekakor je mogoče reči, da lahko v ilustraciji prepoznamo eno od najbolj življenjskih in prodornih, čeprav ves čas nekoliko "odrinjenih", "obrobnih" disciplin likovne umetnosti.
Zato je Slovenski bienale ilustracije nedvomno najpomembnejša tovrstna prireditev pri nas, ki smo jo v sodelovanjui z ilustratorsko sekcijo Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov zasnovali in prvič priredili leta 1993. Dvoletni pregled naše ilustracije bo tudi na osmi prireditvi razgrnil najboljše ustvarjalne dosežke, ki jih vsakokratna žirija nagrajuje s Smrekarjevo nagrado in priznanji. Razstava pomeni dragocen prispevek k uveljavljanju ilustracije kot umetnostno samosvoje likovne discipline, še posebej nepogrešljive pri sooblikovanju likovnega gledanja ter razumevanja mladih in najmlajših. Ob imenitnih delih znanih umetnic in umetnikov ilustracije se uspešno uveljavljajo tudi mlajši avtorji, ki vsak po svoje prinašajo nove likovne rešitve, svežo avtorsko poetiko, inovirajo slikarske tehnike, uvajajo elemente filma, stripa, animiranega filma, elektronskih medijev in drugih sodobnih tehnologij ter končno, a ne nazadnje, v svoje delo vnašajo veliko humorja in vitalnosti, kar danes vse bolj pogrešamo v sodobnih likovnih praksah.

Dobitniki nagrade Hinka Smrekarja, od 1. do 7. bienala, so bili: Marija Lucija Stupica (2x), Dušan Muc, Rudi Skočir, Zvonko Čoh, Jelka Godec Schmidt in Alenka Sottler. Doslej je bilo podeljenih pet nagrad za življenjsko delo, in sicer Marlenki Stupici, Ančki Gošnik Godec, Jelki Reichman, Mariji Vogelnik in Milanu Bizovičarju ter Marjanci Jemec Božič.

30. septembra se je prvič sestala žirija 8. SBI v sestavi: dr. Tanja Mastnak (predsednica), Ranko Novak, Silvan Omerzu, Iztok Premrov in Nina Pirnat Spahić, ki je pregledala prijavljena dela 80 avtorjev. Od 95 prijavljenih na razstavo je žirija uvrstila 56 avtorjev.

Žirija se je soglasno odločila o letošnjem nagrajencu za življenjsko delo: to veliko priznanje bo pripadlo akad. slikarju Štefanu Planincu.
Žiriranje za nagrade, plakete in priznanja Hinka Smrekarja bo predvidoma 14. ali 17. novembra 2008.

Obvestilo o prejemnikih nagrade, plaket in priznanj Hinka Smrekarja, ki bodo tudi tokrat materialno podprte, gre v javnost na dan odprtja, 19. 11. 2008.

Razstavljavci 2008

Brezlan, Aleksander
Bricelj, Suzi
Brinovar, Tina
Brulc, Andreja
Cerjak, Mojca
Cvetko , Marjeta
Cvetko , Igor
Čoh, Zvonko
Demšar, Daniel
Erič, Milan
Fabjančič, Milanka
Gatnik, Kostja
Godec Schmidt, Jelka
Gošnik Godec, Ančka
Gregorič, Andreja
Janežič, Adriano
Jurančič, Natan
Jurc, Bojan
Kerkoš, Saša
Košir, Ana
Kozjek, Maša
Krančan, David
Krhin, Kristina
Kunaver Ličen, Polona
Ljubič, Martina
Lovak, Darja
Lovšin, Polona
Manček, Marjan
Menart, Zarja
Muc, Dušan
Nabrenik, Marija
Ocepek, Irena
Oketič, Radko
Omerzel, Kiki
Omerzel Vujić, Erika
Pahor, Živa
Pavlovec, Mirna
Peklar, Andreja
Prap, Lila
Pregl, Arjan
Prelog, Marija
Schmidt, Matjaž
Segalla, Vladimir
Simčič, Daša
Skočir, Rudi
Sottler, Alenka
Starec Tavčar, Magda
Stepančič, Damijan
Stupica, Matej
Škerl, Peter
Šubic, Maja
Vahen, Gorazd
Vega, Emi
Vogelnik, Alenka
Vrezec, Žarko
Zavadlav, Ana


NAGRADA HINKA SMREKARJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO 2008
ŠTEFAN PLANINC (zapis prispeval Iztok Premrov)

Veliki fantast in samotni jezdec na krilih svoje neverjetne domišljije, slikar Štefan Planinc, je v ilustratorskem delu nesporno postavil enako zahtevna likovna merila kot v svojem dognanem slikarskem in risarskem svetu. To potrjuje njegova izjava: "Z vsem v sebi sem ilustracijo jemal kot pravo ustvarjalno nujo in vanjo vložil vso svojo energijo!" Temeljna prvina in vrednota njegovih ilustracij je gotovo risba, ki je tudi ena največjih vrednot v vsej likovni ustvarjalnosti tega žlahtnega tvorca. Za Planinca je značilno, da je iz okruškov resničnosti prepričljivo likovno snoval samosvojo nadresničnost. Ustvaril je vrsto ciklov nekakšnih prasvetov, stkanih iz čistih sanj in nenavadne fantastike, ki se odpirajo v vse smeri neskončnosti vesolja, v katerem znanstveniki skoraj vsak dan odkrivajo kakšno novo neznanko. Podobne neznanke v svoji dosledni, svojstveno zavzeti ter nikoli niti za trenutek zastali slikarski in risarski ustvarjalnosti Planinc razkriva že od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja, torej že več kot pol stoletja. In kakor je bila njegova likovna izpovednost zagonetna že na samem začetku, tako neverjetno zanimiva in napeta ostaja še danes. Podzavest, fantastika, sanje, neverjetno in neresnično v njegovih delih vztrajajo kot tisto ključno gradivo, iz katerega raste njegov ustvarjalni stolp nenehno naprej in navzgor. V eni svojih pesmi Planinc zapiše: "Oh, kako so sanje izgubljeni predmeti! Oh, kako so v daljavah sanjski predmeti!"

Če je slovenska povojna ilustracija z mnogo izvrstnimi ilustratorkami odprla z nežnostjo posejano in materinsko občuteno pot do otrok ter jih lepo in prijetno pospremila v bogat svet otroške književnosti, je Planinc postavil povsem drugačna izhodišča, gotovo še najbolj zvesta in zavezana ciljem njegovega fantastičnega slikarstva. Zato njegove ilustracije nosijo izjemen avtorski pečat ter so tudi razmišljajoče in zazrte vase. Otrokom namreč postavljajo tudi zahtevnejša vprašanja in s tem poglabljajo njihov način razmišljanja. Če je bil pri ilustracijah za knjigo Lassie se vrača še nekoliko bolj klasično usmerjen, pa je pri Ingoličevem Tajnem društvu PGC in še posebno pri Pesmih za lačne sanjavce Milana Dekleve razvil povsem samosvojo ilustratorsko govorico. Ilustratorskih del Planinc prav nikoli ni z ničimer podcenjeval, kaj šele, da bi jih snoval na podlagi rutinskih bližnjic. In ker mu je ilustriranje dolgo pomenilo tudi sredstvo za preživetje, mu je resnično iskreno posvetil tisti del svojega jaza, ki ga je šele pozneje daroval tudi slikarstvu.

ŽIVLJENJEPIS
Štefan Planinc je bil rojen leta 1925 v Ljubljani. Že na realki je pokazal izredno nadarjenost za likovnost (prof. Nikolaj Omersa). Leta 1948 je ob delu in šolanju na gimnaziji obiskoval tudi slikarsko sekcijo KUD France Marolt, ki jo je vodil Marij Pregelj. Nato se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral pri prof. G. A. Kosu (1954) in nato nadaljeval študij na slikarski specialki pri prof. Mariju Preglju. Prav na njegovo pobudo je začel resno ilustrirati pri založbi Mladinska knjiga, časopisih in revijah. Šele potem je začel samostojno slikati in s svojo prvo samostojno razstavo del se je ljubljanskemu občinstvu predstavil leta 1960 v Jakopičevem paviljonu. Po letu 1962 so začeli nastajati njegovi slikarski cikli Prasvet, Ceste (1968), Zoon politikon (1970), Silfe (1974), Španski ciklus (1988), Novi prasvet (1990), Nazaj v prasvet (1994). Leta 1965 je prejel nagrado Prešernovega sklada, 1970 Župančičevo in 1984 Jakopičevo nagrado. 1974 je začel poučevati na ALU v Ljubljani, sprva kot docent, pozneje je postal redni profesor (1984). Imel je več kot štirideset samostojnih razstav. Izjemno dolg je seznam njegovih ilustracij, več kot 60, in knjižnih oprem, ki jih je več kot trideset. Za mladinsko ilustracijo je prejel tri Levstikove nagrade (1958, 1959, 1963). Založba Arkadija je v zbirki Arkade leta 2002 izdala monografijo o Štefanu Planincu avtorja Milčka Komelja, ki je doslej najcelovitejši prikaz Planinčeve življenjske in ustvarjalne poti ter njegovega izredno bogatega likovnega opusa.

Tudi v tokratno postavitev bomo vključili hommage začetnikom slovenske ilustracije. Letos predstavljamo Marija Preglja; izbor del in besedilo o velikem umetniku je prispevala Breda Ilich Klančnik. Pregljeve ilustracije je iz svojih zbirk za bienale posodila Moderna galerija v Ljubljani.

MARIJ PREGELJ
(Kranj 1913 – Ljubljana 1967)
Marij Pregelj, slikar, grafik, ilustrator, avtor veličastnih stenskih mozaikov, fresk, tapiserij in mogočnih figuralnih kompozicij, je bil rojen 8. avgusta 1913 v družini pisatelja Ivana Preglja v Kranju. Študiral je na zagrebški akademiji pri prof. Ljubu Babiću. Med drugo vojno (1941–43) je bil v nemškem in nato italijanskem ujetništvu, kar ga je za vselej zaznamovalo z grozovitimi doživetji. Poučeval je najprej na ljubljanskih gimnazijah (z vojno cezuro), po vojni pa na šoli za umetno obrt in od leta 1948 do smrti 18. marca 1967 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Prvič je razstavljal leta 1937 s Klubom neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov ter pozneje sodeloval na številnih razstavah jugoslovanske umetnosti doma in na tujem, med drugim na beneškem bienalu (1954, 1956), grafičnem bienalu v Ljubljani (1955, 1959, 1961 in 1967), bienalu v Tokiu (1955), New Yorku (1958), na bienalu barvne litografije v Cincinnatiju (1958) in na bienalu v São Paulu (1963). Med številnimi nagradami od Prešernove (1958, 1964) do posmrtne Jakopičeve omenimo vsaj še tiste, ki so povezane z ilustracijo, in sicer tri Levstikove nagrade (1949, 1957 in 1960) in medaljo za ilustracije Dekamerona v Certaldu (1967). Njegov opus je doslej najobsežneje predstavila posthumna retrospektivna razstava v ljubljanski Moderni galeriji leta 1969, temeljna besedila pa so o umetniku in njegovem delu napisali Oto Bihalji-Merin, Zoran Kržišnik, Ljerka in Luc Menaše, Ješa Denegri, Jure Mikuž, Andrej Medved in Nadja Zgonik.

Slovenska in jugoslovanska javnost sta že zgodaj prepoznali Pregljevo izpovedno moč, ki se je izražala na dveh na videz morda nezdružljivih področjih – v veličastnih mozaikih na eni strani in v drobnih knjižnih ilustracijah na drugi. Razpon med mogočnim formatom in resničnim pomenom velikih stenskih kompozicij ter krhkim tkivom večinoma črno-belih ilustracij pa je presenetljiv le na prvi pogled. Še posebej prelomna dela, s katerimi je Pregelj med letoma 1949 in 1951 likovno oživil starodavni pesnitvi Iliado in Odisejo, nam namreč razkrivajo pravo kiparsko energijo. Luc Menaše, ki je med prvimi opozoril na izjemnost in evropsko primerljivost Pregljevih ilustracij, je zapisal: "Ali ni Pregelj – baročno nezmerni umetnik, ki se kroti z bizantinsko strogostjo in zgleduje po vélikih kiparjih 20. stoletja (od Moora tja do Zadkina) – kipar in arhitekt, ki svoje kipe in stavbe po naključju preslikava z umazanimi barvami …"

Pregljeva duhovna in umetniška fiziognomija se je izoblikovala v specifičnem družinskem okolju, v katerem je, kot je bilo že zapisano, kraljevala beseda; pa ne le tista, ki jo je zapisal oče Ivan Pregelj, ena najpomembnejših literarnih osebnosti prve polovice dvajsetega stoletja na Slovenskem. Tudi siceršnje družinsko ozračje je bilo usmerjeno v ustvarjalnost. In tudi zgledi starejšega Marijevega brata Boga, germanista in bibliotekarja, niso bili zanemarljivi in navsezadnje je najmlajša sestra Bazilija, sicer zdravnica, segla po peresu ter z veliko rahločutnostjo in literarnim darom opisala spomine na očeta in ožjo družino. Zato nas ne preseneča, da srečamo ustvarjalne impulze, ki jih je pri sinu prva zaznala mati, in to že v Marijevem zgodnjem otroštvu. Povezanost s knjigo in izostren čut za likovni svet pa tudi glasbo so brez ovinkov vodili v družbo besede in podobe. Marijevi ilustratorski začetki, ki jih poznamo, sodijo v njegova gimnazijska leta, ko je poleg šolskega likovnega pouka, pri katerem so ga poučevali profesorji Mihael Kambič, Olaf Globočnik in Ljuba Servacij, obiskoval še tečaje risanja pri profesorju Mirku Šubicu na Probudi. Z ilustracijami je sodeloval že v gimnazijskem šolskem glasilu in leta 1930 doživel prvo javno objavo (akvarelne oziroma lavirane) risbe z žanrskim prizorom Sneg odmetavajo v rubriki Mladi risarji v reviji Ilustracija. Tri leta pozneje je v Mentorjevi knjižnici izšlo delo Obisk v karcerju Ernsta Ecksteina, ki ga je ilustriral s sedmimi gibkimi perorisbami. Nekaj ilustracij je objavil kot spremljavo ljudskih pripovedk, ki jih je brat Bogo Pregelj priredil za objavo v mladinski reviji Naš rod tik pred drugo vojno. Z bratom Bogom sta se znova združila pri bibliofilski izdaji novele Na vakance Ivana Preglja, s katero je založba Zimska pomoč leta 1944 počastila pisateljevo šestdesetletnico. Bogo je napisal uvod, mlajši sin Marij je knjigo opremil z naslovno risbo, s celostranskimi ilustracijami in vinjetami ter očetovim portretom. Ob tej priložnosti je pod začetnicami M. S. skriti pisec v Maleševi Umetnosti (1944–45, štev. 4–12, str. 154) takole ocenil Marijevo likovno spremljavo: "Pregljevo pojmovanje ilustracije je povsem moderno, primitivistično dekorativno, v tem tudi ploskovno, zraven pa nahajamo še elemente preteklih in polpreteklih smeri, impresionizma v razčlenjevanju likov, ekspresionizma v poudarku kontur in nadrealizma v kompoziciji. S tega stališča so zato te ilustracije prav zanimive in v neki notranji povezanosti s stilnimi elementi pisateljeve umetnosti."

Pregljeva ilustratorska bera v prvih povojnih letih, ki je še sledila realističnemu konceptu, sicer ni bila posebno bogata, nekaj naslovov otroške in mladinske literature, ki jo je tiskala Mladinska knjiga, pa nas vendarle pripelje tudi do pisateljev, ki so bili Preglju ljubi. Med njimi je bil zagotovo Jack London. Njegovega Belega očnjaka je ilustriral kar dvakrat, prvič leta 1949 in drugič 1957, ki je bilo na ilustratorskem področju še posebno plodovito leto, je za elementarno občutene risbe, ki jih je zmožen le figuralik Pregljevega kova, prejel že drugo Levstikovo nagrado. V tem letu po svojem konceptu in izvedbi izstopajo Perraultove Francoske pravljice, oblikovne pobude zanje je umetnik tako kot za Roman o Tristanu in Izoldi (1960) črpal iz srednjeveškega knjižnega slikarstva in se tako približal tudi občutenju časa, v katerem so te literarne mojstrovine nastale. Nelepe figure v bogato nagubanih oblačilih, s povednimi gestami, so pogosto v strogo nanizani ureditvi razvrščene v skupinske prizore. Poudarjena izokefalija je tudi sicer pogosta značilnost Pregljevega urejanja množičnih figuralnih prizorov, ki jih je kar nekaj tudi v Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem (1958). Še ene od mojstrovin ilustratorskega opusa ne bi smeli prezreti. Starec in morje iz znamenite Hemingwayeve povesti je s silovitostjo izpovedi in prvinsko neposrednostjo ekspresivne črno-bele risbe s flomastrom, ki je nadomestil nekdanjo ošiljeno trsko, prepričal žirijo, da je Preglju leta 1959 podelila že tretjo Levstikovo nagrado.

Zadnjih Pregljevih ilustracij, ki jih je umetnik zasnoval za Boccaccievega Dekamerona, žal nimamo barvno dokumentiranih. Ko so leta 1967 želeli v Certaldu pri Firencah počastiti svojega meščana, velikega renesančnega pisatelja Giovannija Boccacccia, so poleg italijanskih povabili tudi najuglednejše tuje slikarje in kiparje, ki naj bi ilustrirali novele iz Dekamerona in upodobili kraje, omenjene v njegovih delih. Od Jugoslovanov je povabilo prejel še Pedja Milosavljević. Pregelj je med prvimi poslal pet temper, ki ilustrirajo novele drugega, tretjega, četrtega in osmega dne, medalje, ki mu je bila zanje podeljena, pa ni več dočakal. Spomin je sicer nezanesljiv, vendar lahko zaupamo pesniku Ivu Svetini, sošolcu slikarjevega sina Vaska, ki so se mu podobe iz Pregljevega ateljeja vtisnile v neizbrisen spomin. "Marij Pregelj nas je povabil v svoj atelje in nam celo pokazal nekatere svoje slike, ki so ravno tedaj nastajale: zelo dobro se spomnim znamenitega diptiha Polifemovo oko. Nekega dne pa smo na štafelaju zagledali velike papirje, na katerih so nastajale popolnoma drugačne risbe, kot smo jih bili vajeni: presenetila nas je rožnata barva, ki je prevladovala, poleg tega pa je bila tudi risba manj "tršata", manj "helenska" v primerjavi z ilustracijami za Homerjeva epa. To so bile ilustracije za izdajo Boccaccievega Dekamerona, ki ga je nameravala izdati ena od italijanskih založb. Pisalo se je tedaj leto 1965 ali 1966."

V zbirkah Moderne galerije je ohranjen pretežni del Pregljeve risarske zapuščine, ki je kot volilo, v skladu z umetnikovo željo, ter po oporoki njegove soproge Zlate in sina Vaska leta 1987 prešla v last Moderne galerije. Večje število risb, ki so večinoma osnutki za javna dela po naročilu, hrani le še Muzej novejše zgodovine Slovenije. Med tisočimi skicami, s katerimi je umetnik neutrudno polnil skicirke, in posameznimi risbami, je v sklad Moderne galerije prišlo tudi 159 ilustracij. Tretjina ohranjenega ilustratorskega opusa v zbirki zavzemajo gvaši za Iliado in Odisejo, ki so bili tudi najpogosteje razstavljeni in že takoj po nastanku deležni skoraj nedeljenega mnenja, da pomenijo izjemen dosežek ne le na področju ilustracije, temveč so prelomnega pomena tudi za Pregljev slikarski opus. Usoda dragoceni zapuščini, ki sta si jo po umetnikovi volji razdelili Muzej sodobne umetnosti v Beogradu in Moderna galerija v Ljubljani, ni bila milostna. Prostora, kjer bi jo lahko pokazali v stalni postavitvi, kljub vsem obnovitvenim in širitvenim prizadevanjem še vedno ne premoremo, pohvalimo pa se lahko s faksimili, ki so bili natisnjeni v zgledni bibliofilski izdaji Moderne galerije leta 1991 v uredništvu kustosinje zbirk Helene Pogačnik Grobelšek. S tem je bil poravnan le skromen del dolga. Tudi aktualni izbor ilustracij v okviru že tradicionalne bienalne prireditve v Cankarjevem domu sodi v obvezen popularizacijski okvir, v katerem lahko javnost opozorimo na dragoceno dediščino, ki je sicer zaradi krhkosti in občutljivosti gradiva ne smemo prepogosto izpostavljati jarki svetlobi galerijskih reflektorjev. Nemara bi lahko ob tej priložnosti opozorili še na eno od dragocenosti, ki žal ni bila primerno natisnjena. Sijajne perorisbe za Barriejevega Petra Pana, ki po oceni Ota Bihalji-Merina odzvanjajo poetično polnost in ritmično muzikaličnost Pregljevega risalnega peresa, so nastale pred petimi desetletji. Zakaj je prišlo do okrnjene in nič kaj ugledne objave šele leta po Pregljevi smrti, lahko le ugibamo. Nemara bi lahko poravnali še ta dolg in natisnili to dragotino med igrivimi barvnimi platnicami, kakršne si je daljnega leta 1957 zamislil Marij Pregelj, ko je na povabilo Kristine Brenkove, da bi oživil pravljičnega junaka, odgovoril, da mora zato najprej v London. Obisk Londona seveda ne bi bil potreben, saj sta bila pozorno branje besedila in široka razgledanost pri Pregljevem ilustratorskem delu vselej porok za nastanek polnokrvne kongenialne umetnine. Predstavitev ilustracij Petra Pana na tej razstavi bo za široko občinstvo prva priložnost za srečanje s to celostno umetnino ter nemara korak naprej na poti v knjigo in med bralce, ki jim je bila namenjena.


Avtor uvodnega besedila z naslovom Nova ilustracija je umetnostni zgodovinar dr. Lev Menaše.
Besedilo je v priponki.


Spremljevalni program 8. SBI

19. 11.–21. 12., Mala galerija
Nagrajenci Bienala ilustracije Bratislava

Več kot štiridesetletna tradicija BIB se je začela leta 1967 ter je zaradi svoje kakovosti, značaja in filozofije preživela do danes. Mednarodna žirija podeljuje ilustratorjem 11 nagrad – veliko nagrado, 5 zlatih jabolk, 5 plaket in častnih diplom založbam za njihove izjemne prispevke h knjižni kulturi v državah v razvoju. Žirija največji poudarek daje edinstvenosti in izjemnosti nekega dela pri svojem ocenjevanju.

Od prvo velike nagrade BIB leta 1967, ki jo je prejel japonski ilustrator Yasuo Segawa (1969 češka ilustratorka Eva Bednářová; 1971 Poljak Andrzej Strumiłło; 1973 nemška ilustratorka Lieselotte Schwarz; 1975 Nikolaj Popov iz Rusije; 1977 švedski ilustrator Ulf Löfgren; 1979 Klaus Ensikat iz Nemčije; 1981 Roald Als iz Danske; 1983 slovaški (takrat češkoslovaški) ilustrator Dušan Kállay; 1985 Francoz Frédéric Clément; 1987 Hannu Taina iz Finske; 1989 Marian Murawski in 1991 Stasys Eidrigevicius, oba Poljaka; 1993 Lorenzo Mattotti iz Italije; 1995 John Row iz Velike Britanije; 1997 Francoz Martin Jarrie; 1999 Japonka Etsuko Nakatsuji; 2001 Eric Battuti iz Francije; 2003 japonski ilustrator Iku Dekune) do leta 2005, ko so veliko nagrado na 20. BiB podelili iranskemu ilustratorju Aliju Rezi Goldouzianu.
Lahko rečemo, da 20 velikih nagrad BIB nazorno odraža polstoletni razvoj ilustracije v mednarodnih okvirih.

Razstavo je pripravila Barbara Brathova, večletna umetniška direktorica BIB.


Vodja 8. SBI in postavitev razstave: Nina Pirnat Spahić
Koordinatorica s strani ilustratorske sekcije ZDSLU: Irena Majcen

Obrazložitve nagrad 8. Slovenskega bienala ilustracije

Nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo prejme Štefan Planinc, rojen leta 1925 v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je diplomiral pri prof. G. A. Kosu (1954) in nato nadaljeval študij na slikarski specialki pri prof. Mariju Preglju. Od leta 1974 dalje je bil tudi sam profesor na tej ustanovi. Imel je več kot štirideset samostojnih razstav, ilustriral je več kot šestdeset in knjižno opremil več kot trideset del. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med drugimi tudi nagrado Prešernovega sklada (1965), Župančičeva (1970), Jakopičevo (1984) in trikrat Levstikovo nagrado za ilustracije (1958,1959,1963).

Štefan Planinc si je v svojem ilustratorskem opusu postavil enako zahtevna likovna merila kot v slikarskem in risarskem delu. Temeljna prvina in vrednota njegovih ilustracij je risba, ki je tudi sicer značilna kvaliteta njegovega dela. Za Planinca je značilno, da je iz okruškov resničnosti snoval samosvojo nadresničnost. Ustvaril je vrsto ciklov prasvetov, stkanih iz podzavesti, sanj in fantastike. Njegove ilustracije nosijo izjemen avtorski pečat, so razmišljajoče in vase zazrte. Otrokom zastavljajo tudi zahtevnejša vprašanja in s tem poglabljajo njihov način razmišljanja. Pri ilustracijah za knjigo Lassie se vrača je bil še nekoliko klasično usmerjen, pri Ingoličevem Tajnem društvu PGC in še posebno pri Pesmih za lačne sanjavce Milana Dekleve pa je razvil povsem samosvojo ilustratorsko govorico.

Vir: Napovednik.com, Cankarjev dom

Zemljevid