• Francija/Slovenija, 2007, 73 min.
• Režija: Boris Petkovič
• Igrajo: Andrew Shemin Samantha Larriva Caspar Schjelbred Raphael Ozanne Randy Holden Katya Nachi Celia Pilastre Flores Cardo Boris Petkovič Marc-Antoine Frederic
• Scenarij: Boris Petkovič
• Glasba: Blaž Celarec Andraž Mazi Nin

Vince je štiriindvajsetletni Američan, ki živi v Parizu in poskuša postati igralec. Zaradi slabega francoskega naglasa je zavrnjen na vseh avdicijah. Pri življenju ga drži majhna vloga v obskurni avantgardni predstavi. Zaljubi se v francosko študentko Zoe, ki odigra pomembno vlogo pri srečanju z očetom, s katerim ima problematičen odnos. Moška se srečata in oče mu pove, da je vesel, da je Zoe noseča. Vince se počuti izdanega in se z njo spre. Na eni od avdicij pa le dobi priložnost, saj se režiserju njegov naglas zdi prednost in mu ponudi vlogo. Medtem pa razmišlja, ali si želi srečati Zoe, vendar ve, da si ona srečanja ne želi. Tako je v realnosti, kaj pa v filmu?

„Ko sem leta 2003 prišel v Pariz, nisem govoril francosko niti besede. V prvih dveh letih mojega bivanja se to dejstvo ni prav veliko spremenilo, konstantno sem bil tudi brez denarja. Zaradi obojega sem bil ves čas zelo, zelo nervozen. Totalni outsider. Ko misliš, da sploh ne živiš. Snemanje tega filma je bil moj raison d'être, poskus eksistence v družbi, katere del pač nisem bil, obupan krik po integraciji. In v ta film sem vložil vse, kar sem takrat posedoval: moje občudovanje Pariza, mesta ljubezni in filma.“
Boris Petkovič, režiser

Da skuša režiser v s vojem filmu ujeti novovalovski duh, je očitno že zelo kmalu, sprva zaradi nenadnih montažnih preskokov med prizori in ležernega teka filmskega dogajanja, kmalu pa še zaradi nazornejšega obujanja starejših filmskih naslovov in predvsem zaradi stalnega vpletanja filmske oziroma lažne realnosti v pretežno realistično zgodbo. Pri tem ne gre za kakšen godardovski pogled v kamero, temveč za stalno prisotne motive pretvarjanja in igranja, še dlje pa gre Petkovič v resnično zabavnem prizoru proti koncu filma, ko za štiri zmedene študente filmske režije Vince poustvari zaključni prizor filma Do zadnjega diha in Belmondovo smrt na pariških ulicah (poustvarjanju sledi še kamera, ki posnema gibanje iz Godardovega filma, celoten prizor pa je črno-bel). A morda najbolj nazoren je v tem smislu sam konec filma paris.love, ko se režiser Boris Petkovič v vlogi samega sebe pojavi v filmu, da bi Vincea in Zoe angažiral za ljubezenski film, ki ga pripravlja.
Goran Vojnović, Ekran