Projekt smo pripravili v sodelovanju s Francoskim inštitutom Charlesa Nodiera.


Kontaktni telefon avtorja: 00 33 61 5925132
E-pošta: beachwoodpark@hotmail.com



Življenjepis avtorja
Grégory Valton je bil rojen leta 1975 v Parizu, Francija, kjer tudi prebiva. Po treh letih šolanja iz notranjega oblikovanja in dveh iz fotografije je postal neodvisni fotograf. Leta 1999 je posnel črno-belo reportažo o transmongolski železnici (Moskva–Peking). Tri leta je potoval po Evropi z vlakom; nastala je barvna reportaža z naslovom Tišina, dolga približno pol ure. Med letoma 2002 in 2003 je ustvarjal primerjavo med vertikalnostjo New Yorka in horizontalno naravnanostjo Istanbula ter si za osnovo vzel misli Paula Austerja in Celine. Avgusta 2003 je naredil reportažo o festivalu pihalnih godb v srbski Guči ter začel fotografsko študijo o Srbiji in Črni gori (2003–05). Konec leta 2005 so ta popotovanja obrodila monografijo o Srbiji in Črni gori, s podporo francoskega kulturnega središča v Beogradu.
Trenutno se ukvarja s francoskim pesnikom Robertom Desnosom, ki je umrl 8. avgusta 1945 v češkem Terezinu. Projekt je zasnoval lansko leto in ga namerava končati to poletje: z 200-kilometrskim pohodom od Nemčije do Češke.

www.gregoryvalton.com


V zadnjih osmih letih se je predstavil na številnih razstavah v Franciji (Salon sodobne umetnosti Montrouge, Galerie le Bateau Lavoir, Pôle Multimédia de Boulogne, Festival de l’Image du Mans, trikrat na Voies Off des Rencontres d’Arles) in drugje (Ulis Photo Festival v Istanbulu, Turčija, Kaunas Photo Days, Litva, Francosko kulturno središče v Beogradu, Srbija, in Corku, Irska). Udeležil se je tudi več tekmovanj (Bourse du Talent, Attention Talent Photo, Prix Saison) ter bil nagrajen v New Yorku, ZDA, in Montrealu, Kanada. Septembra 2005 je bil teden dni hišni umetnik v Niortu (Francija) in bil leta 2007 v ožjem izboru za hišnega umetnika v Ribéracu (prav tam).




V razstavni zgibanki objavljamo avtorjevo besedilo o projektu z naslovom:

Skrivaj posneta fotografija

Moje prvo srečanje z Robertom Desnosom je bilo precej nepričakovano. Prijateljica, ki je pisala pesnikov življenjepis, mi je predlagala, naj z njo obiščem kraje njegovega pregnanstva. V petih dneh sredi novembra 2005 sva v kronološkem zaporedju obiskala kampe v Buchenwaldu, Flossenbürgu, Flöhi in Terezinu. To je bilo zelo čustveno potovanje, na katerem sem posnel malo fotografij in raje pustil krajem, da me prevzamejo. Ko sva obiskala Terezin, kjer se je končala Desnosova pot – in tudi najino potovanje –, sem bil že prepričan o svoji bližnji in neizogibni vrnitvi. Podoba mesta me v naslednjih treh mesecih ni nehala preganjati.

V Terezin sem se vrnil februarja 2006. Jasno, da se je geto spremenil. Poslopja počasi obnavljajo, nekdanja zapor in krematorij so prenovili, nekatere stavbe so spremenili v muzeje. Mesto je postalo kraj spomina, ki se vedno bolj oddaljuje od tega, kar je bilo. Vendar so mi nenavadno zapuščeno mesto, s fasadami, s katerih odpada omet, njegovi prazni in nejasni prostori, težavnost njegove zgodovine priklicali v spomin delo, ki sem ga končal o Srbiji in Črni gori.

Potovati po Srbiji – po vojni – pomeni najti prehod med presenetljivimi stvarnostmi, iskati življenje na robovih in ovinkih, izbrati upodobitev, ki ni neposredna, srečevati posameznike in ne naroda, bežati pred splošnim in iskati posebno. In po sili razmer razmišljati o svojem pogledu, čeprav se zato včasih izgubiš. Prekrivanje smrti moje matere sedem let prej in smrti pesnika je postalo prečen pogled na prihodnost Srbije.
Robert Desnos je v Terezinu prišel na konec poti v vsej svoji čistosti in goloti. To je razgaljen človek in vendar ves sijoč. To mesto je bilo kraj trpljenja in v številnih primerih kraj, kjer je na tisoče ljudi končalo svoje življenje in pri tem sledilo svoji usodi. Pogosto govorimo, da se nam pred smrtjo v delcu sekunde pred očmi odvrti vse življenje. In predstavljam si, da se je moralo vse življenje Desnosa in njegovih tovarišev v nesreči odvrteti na zidovih tega mesta. Poskusil sem razložiti Desnosovo samoto prek samega mesta in vse se je pomešalo: zgodba pesnika, geta in moja lastna zgodba. Avgusta 2007 sem drugič odšel v Terezin, da bi prehodil dvesto kilometrov, ki so jih prehodili Desnos in njegovi tovariši od Flöhe do Terezina. V tem času sem odkril pot, ki jo je leta 1965 ponovno prehodil eden od preživelih, in veliko podrobnosti. Vendar sem odšel iz Terezina proti Flöhi – pot proti toku, od konca proti začetku – ter si predstavljal in izvedel morebitno Desnosovo vrnitev k njegovim, če bi preživel. Kot ironija zgodovine zadnja fotografija, ki sem jo posnel, prikazuje vrata hiše, okrašena z začetnicama R. D. Kako naj ne bi pomislil na Roberta Desnosa?
To je bilo tudi prvič, da sem šel in se pustil voditi po poti, ki jo je začrtal nekdo drug sedemdeset let prej. Šel sem skozi vasi, gozdove in prikazovali so se mi kot ruševine iz rastlin, ki razkrivajo topografijo, za katero se zdi, da je pogoltnila vse sledove zgodovine. Kot bi se znašel na plaži po visoki plimi. Ostali so drobci zgodb, raztreseni delci, nasprotujoči si sledovi in znaki, ki sem jih poskušal razložiti med potjo. S to izkušnjo sem se poskusil približati Robertu Desnosu v njegovi samoti, tako da sem poudaril svojo samoto, ter si predstavljati kraje, ne da bi izbrisal samega sebe.

Vir: Napovednik.com, Cankarjev dom