15. 6.- 19. 9. 2010

Kustos Charles Esche

Letošnji, šesti U3 - trienale sodobne umetnosti v Sloveniji se posveča temu, kako umetniki različnih generacij danes razmišljajo o realnosti in upodabljanju dogajanj ter razmerij v svetu okoli njih. V ospredje postavlja umetniške poglede na zgodovino, okolje, politična in družbena vprašanja, prav tako pa tudi intimne odnose s skupnostjo, z družino in prijatelji. Ne osredotoča se na notranje življenje umetnikov, temveč na njihove zunanje odnose z drugimi ljudmi in institucijami. Za zunanje smo se odločili, ker se s tem posvečamo prednostim slovenske umetniške scene in tukajšnjim dolgotrajnejšim umetniških tendencam k čezmerni identifikaciji in strategijam iskanja povezav z drugimi področji ter temami zunaj tradicij larpurlartizma.

U3 blog

Realizem: kratka zgodovina
Vprašanje realizma je sprožilo nekatere od najbolj žolčnih debat med radikalci in konservativci v zadnjih stotih letih. Realizem Gustava Courbeta kot prvega modernega umetnika je šokiral meščansko občinstvo, ki je v slikarstvu hotelo videti lepoto in dramatičnost. Pozneje je modernizem opredeljeval boj med slikarji vsakdanjosti in ambicijami avantgarde, ki je iskala nove vizije novega sveta. V tistem času je realizem veljal za varnejšo, manj radikalno umetniško izbiro, vendar je vedno ohranil svojo vrednost kot neposrednejša oblika komuniciranja s širšim občinstvom kot abstrakcija ali konceptualna umetnost.

Socrealizem, ki se je razvil v Sovjetski zvezi, je po svojih doktrinah želel ustvarjati umetnost, ki bo razumljiva in navdihujoča za proletariat ter bo hkrati sredstvo, s katerim bo mogoče obvladovati neželena preizpraševanja in eksperimentiranja. Realizem in avantgarda sta se po vsej Evropi in drugod spopadala skozi vso dobo modernizma, ne da bi si eden od njiju izbojeval dokončno zmago. Razmah novih medijev, najprej v obliki umetniške fotografije, nato pa videa in digitalnih medijev, je z novo možnostjo ujetja podobe realnega in njene reprodukcije v umetniški obliki popeljal razprave o realizmu na novo raven. Fotografija je omogočila neposrednejši odnos do realnosti v okolici, kot je bil možen kdaj prej, medtem ko sta kolaž in pozneje digitalna obdelava ustvarila način potvarjanja teh navidezno neposrednih medijev beleženja.

Slovenski kontekst
Od leta 1989 sta se realizem in "realno" nekako ponovno uveljavila, in to ne le v smislu ustvarjanja podob in upodabljanja realnosti. V zadnjih dvajsetih letih so umetniki neposredno posegali v razmere v svoji okolici ali pa so te razmere in odnose med ljudmi nespremenjene prestavljali v galerije in muzeje, le poimenovali so jih umetnost. To prepletanje z realnim je še zlasti opazno v slovenskem kontekstu, v katerem ima celo daljšo zgodovino, saj sega do začetkov NSK-ja. Tu so umetniški projekti - od tehnik čezmerne identifikacije do ustanavljanja samoorganiziranih institucij nekje na pol poti med realnostjo in fikcijo - na novo pisali zgodovino ali se bojevali za spremembo družbenih razmer.

V Sloveniji imajo umetniki celo dostop do vrhov medijske in politične moči, kar je v Evropi povsem izjemno in jim občasno omogoča celo neposredno poseganje v sistem. Medtem ko so nekatera dela nedvoumno politična, pa so druge akcije izvedene z igrivo nespoštljivostjo, ki hkrati očara in vzbuja politično zavedanje. Gre za neki poseben smisel za absurdno, ki izziva stanje stvari in retoriko državne in institucionalne identitete. Ta humor zaobjema tako izdelavo predmetov kot upodabljanje ljudi in družbenih institucij. V tem okolju so družbene intervencije lahko neposredne, ne da bi izgubile kritično distanco, kar vidimo, lahko vzamemo resno, realizem pa si dovoli hkrati komentirati realnost in jo dokumentirati.

Jedro razstave predstavlja majhen, eklektičen izbor zgodovinskega realizma, ki ga najdemo v zbirkah Moderne galerije, dodali pa smo mu filma Tomislava Gotovca in Želimirja Žilnika, najpomembnejših jugoslovanskih filmskih ustvarjalcev v tem žanru. Potem ko s tem opredeli obstoj zgodovin realizma na Slovenskem, se razstava ozre k sodobnim umetniških delom, ki reflektirajo tako različne vsebine, kot so strankarska politika, notranjščine domov in umetnostna izobrazba, in to na igriv način, ki je skupen vsej razstavi.

Prav zanimivo je, da so te teme, ki sicer umetnike privlačijo same po sebi, pogosto tudi izgovor, da se ti družijo in delajo skupaj na načine, ki morda odražajo izgubo občutka kolektivnosti v pokomunističnem času ne le tukaj, ampak povsod po nekdanji Zahodni in Vzhodni Evropi. S tem ta razstava, Ideja za življenje, postaja raziskovanje nekega splošnejšega stanja znotraj določenega državnega okvira. Ali lahko umetniki, s tem da razmišljajo o svetu okoli sebe in nam ga neposredno pokažejo, ustvarijo pogoje, v katerih bodo zamisli o skupnem življenju in delu dobile nov zagon za prihodnost?

Sodelujoči
Nika Autor, Jože Barši, Berko, BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica), Matija Brumen, Vesna Bukovec, Jasmina Cibic, Vuk Ćosić, Delavsko-punkerska univerza, Lojze Dolinar, Leon Dolinšek, Domestic Research Society, Vadim Fiškin, Samo Gosarič, Tomislav Gotovac, Dejan Habicht, Irwin, Ištvan Išt Huzjan, Marco Juratovec, Jaša, Bogoslav Kalaš, Tine Kos, Vladimir Kupriyanov, Tanja Lažetić, Vladimir Leben, Polonca Lovšin, Anja Medved, Borut Peterlin, Nikolaj Pirnat, Tadej Pogačar and P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art, Marko Pogačnik, Uroš Potočnik, Marjetica Potrč, radioCona (Irena Pivka, Brane Zorman), Sašo Sedlaček, SMALL BUT DANGERS (Mateja Rojc, Simon Hudolin-Salči), Slavko Smolej, Bálint Szombathy, Nika Špan, Miha Štrukelj, Matjaž Wenzel, Dunja Zupančič::Miha Turšič::Dragan Živadinov, Želimir Žilnik.

Charles Esche je direktor muzeja Van Abbemuseum v Eindhovnu in teoretik sodobne umetnosti, kustos razstav in bienalov, pisec in urednik številnih publikacij.

Vir: Napovednik.com, Moderna galerija