Za vodilo razstave smo si izbrali jezik, torej slovenščino, ki že skoraj poldrugo tisočletje določa ljudi v prostoru med Vzhodnimi Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Slovenski jezik - to smo mi. Slovensko so v tem prostoru govorili in še danes govorijo vsi, ne glede na to, od kod izvirajo. Slovenščina je tako naš najstarejši in najmočnejši simbol: grbi, zastave in himne so se menjavali, jezik je ostajal. Menjavale so tudi politične ureditve: Evropejec se je vse do "pomladi narodov" sredi 19. stoletja čutil najprej prebivalca kake dežele ali pokrajine, šele nato prebivalca kakšne državne tvorbe.

Sledili smo položaju in vlogi slovenščine v javni rabi od časov, ko jo je novonastalo ljudstvo uporabljalo v medsebojnih pravnih razmerjih (npr. ustoličevanje, razsojanje) in verskih obredih. V vseh teh dolgih stoletjih sta bila jezika komunikacije na uradni ravni sprva latinščina, nato nemščina, ki je imela v cesarstvu največ govorcev. Slovenščina pa je ostajala in se razvijala kot jezik imen in toponimov, ljudske pravotvornosti in literature, cerkve, sodnih postopkov in šolstva na najnižji ravni. V času protestantizma je bila toliko zrela, da so jo Primož Trubar in njegovi sodelavci brez težav mogli uporabiti za najrazličnejša besedila: prevode najzahtevnejših verskih tekstov z Biblijo na čelu, pesmi, molitve, slovarje, slovnico. Poslej si je slovenščina počasi, a nezadržno utirala pot v javno rabo.
Razstavni prostor je zelo omejen, zato vso svojo bogato zgodovino predstavljamo zelo strnjeno in bolj na simbolni ravni.

Več na www.nms.si

Vir: Napovednik.com, Narodni muzej Slovenije