Razstava - dela prihajajo iz umetnikove zapuščine sina Gorazda Lakoviča - bo v koprski galeriji Loža razgrnila njegov izjemen ilustratorski opus, posvečen trem literarnim klasikom, Hoffmannove pripovedke, Boccacciov Dekameron ter De Costerjev Til Ulenspiegel, ki je bil ustvarjen v petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Knjižna ilustracija je preplet dveh umetniških izrazov, besede in podobe. Njen pomen izhaja iz povezanosti s samo vsebino, saj vsaka slika v knjigi še ni ilustracija. Zato si mora knjižni ilustrator prizadevati, da v lastnem likovnem jeziku kar se da razumljivo interpretira literarno besedilo. Sposobnost izražanja skozi podobe, iskrivost duha in domišljija opredeljujejo dobrega ilustratorja. Lastnosti, ki jih nedvomno lahko pripišemo tudi priznanemu slovenskemu ilustratorju in slikarju Vladimirju Lakoviču.

Lakovič je bil rojen na Doberdobu (1921), v slovenskem naselju na zahodnem robu Krasa v Italiji, vendar se je njegova družina kmalu preselila v Ljubljano, kjer je ustvarjal in živel do smrti (1997). Prav revno predmestje, v katerem je bival, ga je že v otroških letih temeljno zaznamovalo, saj je v njem našel veliko motivov za svoje prve risarske poskuse. Tudi ujetništvo v zloglasnih nemških koncentracijskih taboriščih (Dachau, Flossenbürg) je v avtorju pustilo globoko sled, ki jo je znal kasneje prenesti v slikarske motive, psihološko poglobljene portrete in kompozicije, vezane na taboriščno problematiko. Takoj po vojni je uspešno zaključil študij slikarstva in specializacijo na ljubljanski akademiji ter se po krajšem obdobju pedagoškega dela na Šoli za umetno obrt v Ljubljani podal na pot svobodnega ustvarjalca.
Vladimir Lakovič, ki velja za nadaljevalca tradicije poetičnega realizma, se je uveljavil predvsem na področju knjižne ilustracije, v kateri je dognanja slikarske umetnosti uspešno prenašal in prilagajal specifičnemu mediju tekoče risbe.

Vir: Obalne galerije Piran, Napovednik.com