Koncept razstave Jaz imam vse je nastal kot potreba avtorja, da izrazi stališče ter razišče reakcijo občinstva na temo (ne)stabilne moške seksualnosti. Poleg the osnovnih zamisli Boris Šribar v štirih delih evocira zgodbo o spolni identiteti, kulturni pogojenosti konceptov moči, oblasti, bogastva in lepote. Vsa razstavljena dela prikazujejo nestabilnost pomenov v okviru umetniškega delovanja, odvisnih od konteksta razstavljanja ter različnih stališč občinstva v zvezi z vprašanji, ki jih Šribar kot umetnik postavlja.

Jaz imam vse sestavljajo štiri konceptualno povezana dela: Moška stvar/Male Thing, Moški ne jokajo/Men Don’t Cry, Umetnik/Male Artist ter najnovejše delo Jaz imam vse/I have it all, po kateremu se imenuje razstava. Elementi širše konceptualne celote Jaz imam vse so: proizvedeni materialni artefakti, sama razstava, foto in video materiali ter tudi načrtovani pogovor umetnika in občinstva ter javno vodstvo po razstavi.

Moška stvar/Male thing (2010)

Dve deli umetniškega dela Moška stvar/Male Thing – serija fotografij in kipov, predstavljata različne, a bližnje koncepte ter delujoč v konkretnemu prostoru razstave, skupaj ustvarjajta novo, odprto in performativno delo, ki ne predstavlja določene ideje in pomena ampak te-ga šele pridobi v interakciji z občinstvom. Fotografije prikazujejo prepone moškega s skritimi penisi, ki simulirajo neobstoječo vagino in sprožajo intimno zgodbo – spomine iz otroštva, "najzgodnejše kastracijske strahove", nerazumljive šale odraslih moških, frustracije, komplicirane odnose s starši, motive, želje, krivdo. S tem skozi plati simboličnega, imaginarnega in realnega delo korespondira z osnovno freudovsko simboliko falusa in s kastracijskim strahom ter s kasnejšim lakanovskim tolmačenjem odsotnega/prisotnega objekta želje. Kipi, ki predstavljajo kontrapunkt odsotnemu penisu so pomnoženi odlitki avtorjevega penisa v erekciji, izdelani v naravni velikosti, iz treh vrst čokolade in mase za bonbone različnih barv in okusov. Te skulpture so ponujene obiskovalcem kot slaščice na krožnikih in v posodah, namenjene so zaužitju. Obiskovalci si lahko z njimi postrežejo. Sama narava njihovega konzumiranja - trenutek použivanja penisa kaže na kanibalsko naravo sodobnega človeka kot porabnika – on /ona, kot otrok v oralni fazi, želi posedovati vse, pojesti vse. Tako se svet in obenem umetnost, prevprašujeta in spoznavata skozi neposredno konzumiranje.

Vprašanje, ki ga delo odpira, ko provocira spotikljivo, nas vrača k focaultovski ideji o nas kot o Novih viktorijancih in k neokonzervativnemu obdobju, v katerem se seksualnost enači s perverzijo ter se konstituira izključno skozi prepovedi, ki jih družba predpisuje. Seksualnost konstruirana kot kršitev vodi umetnika do obravnave vprašanja kaj s svojo pripadnostjo dominantni skupnosti sploh pridobi. Kot heteroseksualno orientiran moški, zdravega in lepega telesa, po avtomatizmu biva označen kot nekdo, ki je sposoben in primeren za prenos vsakega šovinističnega ali diskriminatornega sporočila. Prav tako je s takšnim indeksiranjem objektiviziran, reduciran na vlogo predstavnika koncepta, na katerega ni nikoli pristal, da ga označuje. Pozicija desubjektiviziranega umetnika v njem provocira željo, da se bolj temeljito ukvarja s kršitvami svojih "nesprejetih" identitet.

Moški ne jokajo /Men Don’t Cry (2010)

Delo Moški ne jokajo se lahko prepozna kot poskus dekonstrukcije spolnega stereotipa - v Borisovem primeru, na osebnemu nivoju. Boris, namreč, se v svojemu delu ne ukvarja s tradicionalno floskulo "moški ne jokajo", dokazujoč da ni resnična, ker posamezni moški vendarle jokajo, niti ne spodbuja moških da kažejo čustva, ker bi se na ta način vpletel v krog stereotipov, iz katerega ni izhoda.

Tezo "moški ne jokajo" Šribar dekonstruira na osnovnemu in najbolj banalnemu nivoju, dokazujoč da jokanje nima povezave s čustvi. Vsi jokajo. Vsako človeško bitje joka, in on to dokazuje, ko kot v eksperimentu, solze povzroča kemično, ob aktu rezanja čebule. Medtem ko ponavlja mehanično delovanje rezanja čebule, Boris iz solz, ki so fiziološke, prehaja v čustveni jok. Ali pač ne. Trenutka transformacije, v katerem "dovoljeni" fiziološki jok prehaja v jezni moški jok nemoči ali transgresivni čustveni jok, ni mogoče opaziti.

S tem pripelje v isto plat fizično in psihično doživetje, aludirajoč na osebno izkušnjo, ko na podlagi fizičnega izgleda avtorja, občinstvo umešča njegovo delo v določen kontekst. Prav vsaka razprava o tem ali so njegove sprožene solze "prave" (ker resnica je da so vsake solze prave - tudi inducirane, na takšen ali drugačen način) govori ne toliko o samemu delu, temveč o konstrukciji umetnika pri gledalcu, iz katere izhaja tudi umeščanje dela v okvir ene ali druge politike. Boris ne propagira odgovora na stereotip "moški ne jokajo", prikaže ga kot nesmiselnega v samem bistvu, pri tem pa se izogiba njegovi obravnavi na osebnem, socialnem, etičnem ali političnem nivoju. Problem identitete Drugega-kot-slabšega je skozi Borisovo delo dekonstruiran ter zavrnjen kot ničvreden konstrukt, ki je nastal na nestabilni tezi, da je jok odraz šibkosti.

To radikalno dejanje zavračanja celotnega socio-kulturnega konteksta patriarhalne družbe v kateri je konstrukt nastal, je odgovor umetnika, ki je potisnjen v kot. Boris kot pripadnik večine, postaja nosilec dominantnih stališč družbe, ki nima argumentov, za sklicevanje na svojo posebnost, ker je v očeh občinstva pripadnik zaželjene večine, zaželjenega močnejšega, ki ima možnost, da po svoji "dobri" volji v zasebnemu življenju izbere med mačizmom ali nežnostjo, diskriminacijo ali toleranco. Če v svojemu delu naredi korak vstran, bodo motivi za to iskani (in najdeni) v njegovemu "šovinizmu", želji da iz svojega udobnega položaja močnejšega izziva šibkejše ali se jim posmehuje, ko se ukvarja s vprašanji družbenega spola ter prevprašuje "normalno" in zaželjeno.

Umetnik / Male Artist (2012)

Šribar se v delu Umetnik ponovno vrača na pozicijo moškega poudarjene moškosti, moškega – Davida, čigar telo predstavlja vzor, moškega, ki se ne/upravičeno proslavlja in na koncu, moškega-umetnika, kar so vse zunanje kvalifikacije - konstrukti, s katerimi se umetnik sooča. Stoječ v pozi Davida, tekom izdelave odlitka, umetnik s svojim onesveščanjem dokumentirani trenutek fizične šibkosti vodi od realne skozi imaginarno do simbolične nezmožnosti bivanja in mirovanja v kalupu. Brez namere da bi se igral s pomenskimi določitvami kalupa, originala ali odlitka, da bi jih vključil v delo; realna težava lastnega obstajanja v sproženem gibu Michelangelovega Davida-modela, sproži vprašanje simbolične eksistence znotraj lastne spolne vloge. Brez namere po raziskovanju vprašanja moške seksualnosti, se Šribar s spajanjem dokumentarnega videa in skulpture v celoto, ukvarja z vprašanjem minljivosti socio-kulturnega koncepta "dominantnega/moškega telesa". S tem priznava svojo nezmožnost, da celo v polju umetnosti združi vse segmente te identitete, identitetnega konstrukta (moškega, idealiziranega, imaginarnega) Umetnika. Ta David je resničen, človek, ki obstaja in ki ni sposoben ostati v kljubovalnem zagonu napenjanja frače, njegovo telo je, kot tudi njegova identiteta, heterogeno, vlito po neobstojnem vzorcu, sestavljeno iz delov; skrhano in spet sestavljeno ter nato pozlačeno.

Osredotočeni na Umetnika, pozlačeno figuro moškega s penisom v erekciji, zlati spomenik umetnika samemu sebi, gledalci dobijo prav tisto od česa je Šribar začel – socialni konstrukt samozadovoljnega in ponosnega Umetnika Šovinista, ki je v realnem in simboličnemu smislu dekonstruiran. Po tej dekompoziciji se vrača in biva izpostavljen, vendar je, kot umetnik Boris Šribar, nesposoben da v novemu kontekstu, kontekstu galerije, samostojno in enopomensko razbije plast lastne (spolne, seksualne, strokovne) identitete, s katero iz dela v delo avtokritično obračunava.

Jaz imam vse / I have it all (2011)

Video delo po kateremu se razstava imenuje Jaz imam vse, že s svojim nazivom usmerja na tezo o avtorju kot tistemu, ki pripada skupnosti, ki dominira, ki ima vse. Kaj vse avtor ima, če njegovo premoženje nima nikakršne povezave s tem kar v videu prikazuje? Odgovor na to se nahaja prav v disparatnosti teh dveh slik, v njunem razhajanju. Slika umetnika kot delavca in umetnika, kot imetnika, posedovalca. Umetnik poseduje svoje delo, čeprav mu ne pripada in je prikazana situacija mogoče edina oblika neodtujenega produkta dela (bazena)umetnika/delavca/najemnika. Kratka sekvenca v kateri umetnik plava v bazenu, ki ga je sam izdelal, je edini trenutek v katerem je uporabnik dobrine, ki jo je ustvaril sam, in od nje prejema dobrobiti. V tem trenutku, ima vse. Največji dobiček je prav ta vizualna slika, v kateri situacija, osvobojena dela, občinstvu izgleda popolnoma logična in naravna.

Video Jaz imam vse zato z minimalno intervencijo in morda najbolj radikalno in na več nivojih, dekonstruira identiteto dominantne spolne večine, kot identiteto kateri se, poleg dominacije v socio-kulturni sferi, navadno pripisuje tudi moč in bogastvo. Ta samoumevnost koncepta, da se moški oziroma moška identiteta, razen tega da je primarna v odnosu do ostalih identitet, potrjuje tudi skozi posedovanje, je v tem delu označena in postavljena pod vprašaj. Plat nedotakljivosti dominantnih pozicij moškega-bogataša-imetnika, v kateri lepota, bogastvo in moč, logično izhajajo eno iz drugega, je v tem delu prikazana kot osnovni razlog nemožnosti resničnega razumevanja med nosilcem-ko in pripadnikom-co različnih identitet.

Vprašanje, ki se postavlja na koncu je: zakaj se na hierarhično spolno postavko odzove nekdo, ki skozi njo očitno profitira, ker je identiteta, ki mu je dodeljena, zaželjena in predstavlja pozicijo moči. Šribarjeva umetniška praksa zagovarja stališče, da je s pozicije moči, ki temelji na naključni sreči, potrebno zavzeti (avto)kritično stališče. Vendar ne s prevpraševanjem pozicije nekoga, ki ima vse, ampak prevpraševanja samega konteksta v okvirih družbe, v kateri je nekdo prepoznan kot nosilec moči na podlagi fizičnih predispozicij in ne na podlagi svojega govorjenja ali delovanja. Delo osedotoča pozornost na drugi obraz diskriminacije Drugosti, ki je veliko bolj nevaren in bolj skrit šovinizem; to je tisti, ki moči in hierarhijo, ki ji služi, ne prevprašuje - ampak jo po inerciji vedno znova reproducira.

Marija Ratković

prevod v slovenski jezik: Nevena Aleksovski

Vir: Galerija Alkatraz, Napovednik.com