Sorazmerno množična udeležba Slovenk v odporu okupatorjem med drugo svetovno vojno je izhajala iz avtonomne volje žensk in izrecnih tozadevnih političnih vzpodbud Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki so dobile svoj izraz tudi v ustanovitvi posebne protifašistične ženske organizacije (SPŽZ/AFŽ). Partizanstvo s svojimi osvobodilnimi in revolucionarnimi cilji je utemeljevalo svoj t. i. ljudskodemokratični značaj tudi s poudarjanjem pravice žensk do enakopravnosti na vseh področjih javnega udejstvovanja.
Ženske so bile vpete v vse oblike odporništva, čeprav se je delež njihove udeležbe razlikoval od področja do področja. Delovale so v raznovrstnih množičnih političnih organizacijah, v organih oblasti, kot pomembne nosilke gospodarske dejavnosti so vsaj v določenem obsegu zagotavljale materialno podporo partizanskim enotam. Vključevanje žensk v partizanske vojaške enote je najbolj vidno manifestiralo spremenjen položaj žensk, ki bi ga naj sile odpora v skupnih prizadevanjih z ženskami dokončno uveljavile po zmagovitem koncu vojne. V drugi polovici vojnega obdobja so prevzemale vedno večji - ponekod večinski - delež političnega dela na terenu in izrazito so npr. prevladovale v izvajanju partizanskega šolstva, ki je imelo še prav poseben pomen za Slovence na Primorskem. Sodelovale so na kulturnem področju kot članice ansambla osrednjega partizanskega gledališča v Črnomlju (Slovensko narodno gledališče) in frontnih gledališč, se uveljavljale na likovnem in literarnem področju, v uredništvih časopisov itd.

Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Napovednik.com