Pravljica Hansa Christiana Andersena, ki je hotel biti igralec, romanopisec in dramatik, postal pa je eden izmed najbolj priljubljenih avtorjev otroških pravljic, je zgodba o dveh prijateljih, zgodba o iskanju izgubljene polovice, o odpuščanju, odrešitvi, ljubezni in odraščanju.

Hudobni škrat je izdelal zrcalo, ki je kazalo najgrše in najslabše plati ljudi. Odsev lepega se je spačil v grdo, resnica je postala laž, iz dobrote je velo sovraštvo. Poslal je zrcalo širom sveta in z njim kvaril ljudi, dokler se niso skoraj vsi zdeli sebi in drugim grdi, umazani in pokvarjeni. A to mu ni bilo dovolj, hotel je spriditi tudi nebo. Više in više je dvigoval zrcalo v svojem pohlepu, vse hitreje, vse močneje, dokler se zrcalo ni raztreščilo na milijone, bilijone, kvadrilijone drobnih koščkov, ki so se razpršili po svetu. Še zdaj se koščki vrtinčijo po nebu in kadar se komu zarijejo v oko, ta ne vidi več lepega. Komur se zarijejo v srce, ta postane hudoben …

V velikem mestu, kjer je bilo toliko ljudi in hiš, kjer ni niti dovolj prostora, da bi imel vsak človek majhen vrt, in kjer se mora večina zadovoljiti s cvetlicami v lončkih, sta živela dva siromašna otroka, Kaj in Gerda, ki sta imela malo večji vrt kakor en sam cvetlični lonček. Bilo je poletje in njune vrtnice so bile čudovite. Poletje je minilo, prišla je jesen in za njo zima.

Vir: Napovednik.com, Lutkovno gledališče Ljubljana