O Ivanu Cankarju in njegovem Blagru

Mirno lahko rečemo, da je Ivan Cankar eden največjih slovenskih dramatikov, kljub temu da je njegov prozni opus precej obsežnejši od dramskega. Bistveno je namreč, da je ravno Cankar doprinesel k temu, da je slovenska dramatika stopila v korak z evropsko dramatiko, se pravi dramatiko moderne. Bratu Karlu je v mnogo citiranem pismu 14. novembra 1899 pisal: "Na tem polju moram doseči, kar sem se namenil; moram napraviti nekaj mojstrskega, četudi napredujem v dramatiki presneto počasi, to nič ne de. Jaz mislim, da je ravno tukaj moj talent in moja moč."

Sicer je dejstvo, da je Cankarjev Za narodov blagor letošnje leto obvezno maturantsko čtivo in zato pravzaprav ni nobena skrivnost, zakaj je ravno letos na programu Šentjakobskega gledališča, toda stanje na domačem političnem dogajališču se je letošnjo jesen zasukalo v smer, ki ponuja gledalcem – pa naj bodo to gimnazijci, njihove učiteljice, abonenti ali naključni zainteresirani – povsem sveže ozadje za razumevanje te komedije. Naj se sliši še tako zlajnano: potrdila se je prav njena aktualnost in hkrati Cankarjeva trditev, da ni pisal samo o političnih zdrahah svojega časa s konkretnimi imeni v mislih, kot so mu takrat očitali nekateri sodobniki.

Cilj in smisel dramatike je, da se jo uprizarja. Cankarjev Blagor je imel že na samem začetku pri tem nemalo težav, če spomnimo na Krpanovo kobilo, Cankarjevo polemiko z Govekarjem, ki je bil v začetku prejšnjega stoletja gledališki ravnatelj osrednjega in takrat edinega slovenskega gledališča v Ljubljani. Komedijo so tedanji mestni veljaki brali kot napad na njihovo integriteto. Ravno integriteta politike – v kolikor je o njej sploh možno govoriti – je namreč osrednja tema tega besedila, napisanega leta 1900.

"Komedija 'Za narodov blagor' je satira na tisto vrsto ljudi, ki vedno poudarjajo, da jim je pri vsem njihovem početju le za to, da koristijo narodu, dočim v resnici nimajo v mislih druzega, nego kako bi se sami okoristili. Narodov blagor pravijo, lastni blagor pa mislijo. No, tacih ljudi je povsodi na izobilje." Tako pravi Fran Kobal v Cankarjevem imenu ob ljubljanski krstni uprizoritvi v Slovenskem narodu leta 1906.

So politiki še vedno isti frazerji, ki jim je le do moči in kapitala, kot so bili pred dobrim stoletjem, kakšna je bila napoved revolucije takrat, ko se še nista zgodili obe svetovni vojni ter kakšne so lahko njene razsežnosti dandanes? Kdo so danes Grozdi, Grudnovke, Gorniki in Ščuke in kam nas bodo pripeljali? Se lahko, kot pravi Ščuka, "vzbudi v hlapcih gospod, v sužnjih kralj"? Smo dobili dovolj "človekoljubnih klofut"?

Vir: Napovednik.com, Šentjakobsko gledališče Ljubljana