Ob opazovanju fotografskih podob, ki jih na ogled ponuja Oskar Molek, se ne bom spraševal ali je njegov namen iskrenost ali zavajanje. Eden od razlogov je moja nevednost in nepoznavanje materije, ki naj bi jo fotografije predstavljale, saj še nikoli nisem potoval v Brazilijo. Drugi razlog, dosledno gojenje nezaupanja do fotografov in umetnikov nasploh, ki je oplemeniteno s popolnim zaupanjem v fotografijo in umetniško delo v smislu "kar vidiš, to dobiš". Pred nami so črno-bele podobe zunanjih pogledov, ljudi pri opravilih in obrazov. Avtor jih po potrebi sam označi s krajem, ki naj bi ga posnetek predstavljal, ali imenom osebe, ki naj bi ji obraz pripadal. Takšno označevanje daje gledalcu vtis, da gre na podobah za resnične kraje in resnične ljudi. Označevanje deluje kot poroštvo, da je fotografija pričevalec resničnosti. Toda tudi če gledalec zaupa v to, da je bil sam posnetek le minimalno ali nič manipuliran na zadnji stopnji izdelave fotografske podobe, ne more nikoli zagotovo vedeti, ali je kamera res stala pred krajem oz. osebo, o katerih govori podnapis. Nekdo, ki na podobah ne prepozna Salvadorja v Bahiji ali Sandre Andrade, ne more biti nikdar gotov o verodostojnosti napisa. Nekdo mu lahko preprosto verjame, tako kot dokumentarnim filmom po televiziji ali fotografijam v revijah, ki prikazujejo oddaljene kraje na Zemlji ali pristanek na Luni. Sprejme ga, kot so v časih pred fotografjo sprejemali zgodbe, pripovedi popotnikov in pripovedovalcev. Kdo drug bo o napisu podvomil in se še dolgo po srečanju spraševal, ali kraj, ki naj bi ga bilo v nekem trenutku z nekega mesta videti tako, resnično obstaja, oziroma, ali je tam res tako. Spet tretji bo do identifikacije brezbrižen in se bo raje potopil v oči in nasmeh skodranega dekleta na portretu, izmenjal šalo ali dve s postavnim mladeničem ali se sprehodil po peščenem obrežju.

Vir: Obalne galerije Piran, Napovednik.com