Na ustvarjalnem potovanju Rafael Samec pretaka svoj svet idej in vizij v vosek oz. parafin. Skozi bogato in specifično likovno delovanje razpira zavidljivo pahljačo oblik in njihovih neštetih variabilnih poigravanj.
Njegov izjemen umetniški potencial utripa že iz same parafinske plošče, nenehno oživljene na nov, drugačen, svež in domiseln način, z obliko, barvo in s sporočilom. Plošče oblikuje v kroge, kvadrate, jih reže v trakove in jih minuciozno sestavlja v nove pomenske celote. Na parafinske plošče "veze" prefinjene vzorce, s katerimi dosega blago reliefnost površine, ali pa se odloča za perforacije, ki na subtilen način odpirajo materialno snovnost. S plastenji, sestavljanji, valovanji in zvijanji se sprehaja v še neodkrite idejne svetove, tudi med forme, ki asociirajo na zavese oz. zastore. S površinami se tako filigransko poigrava, da te učinkujejo celo kot naturalistični posnetek čipke.
Njegove stvaritve pripadajo področju trodimenzionalnih rešitev in s tem izrazitemu posegajo v zunanji prostor (obla plastika), ostajajo pa tudi na nivoju dvodimenzionalnega. Avtor jih namreč spreminja v slike oz. reliefe, ki lebdijo v prostoru ali se celo umaknejo na steno in pridobijo popolni "slikovni" karakter.
Vselej znova pa se ustvarjalna misel Rafaela Samca zaustavlja v formah dveh geometrijskih teles: krogle in kocke. Navdušujeta ga s svojo primarnostjo, jasnostjo in čistostjo. Predvsem pa ga zanimata zaradi izraznega bogastva, ki ga pos(r)edujeta preko asociativnih namigov in simbolnih vrednosti. Postali sta nekakšen avtorjev arhetip, na katerem gradi zunanje in notranje likovno dogajanje ter izpeljuje nove oblike. Zdi se, da se materialna snovnost v izbrano formo ujame le začasno, da se v njej artikulira in umiri zato, da bo avtor iz nje priklical novo likovno življenje, v brezštevilnih metamorfozah in avtorsko prepoznavnih variacijah. Kalup namreč avtorjevih misli ne zapre, ne uokviri in stisne, temveč jih skoncentrira v najčistejšo obliko, da lahko iz nje vzbrstijo nove, povsem drugačne ali pa sorodne, vselej pa vitalne in pomenljive.
Prostorsko lupino odpira in posega v njeno snovnost. Vzpostavlja obliko v obliki ali pa z uporabo drugih materialov (npr. stekla) omogoča sprehajanje pogleda po njeni notranjosti. Čiste ploskve geometrijskih teles ter poznavanje materiala in njegovih lastnosti ga vodijo tudi v izrazita površinska poigravanja, v vzpostavljanja dinamičnega življenja struktur in s tem v pričaranja slikovitosti, specifične fakture in dinamike.
V kocki in krogli se reflektirajo njegove misli o zemeljskem in kozmičnem, o končnosti in neskončnosti, ki sega vse tja do popolnosti. Postajata prispodobi začetka in konca življenjskega potovanja, in hkrati izhodišči za nenehno ustvarjalno sprehajanje, za neštete variacije, za izpeljavo sorodnih oblik ali pa za ekskurz v povsem novo oblikovno dogajanje, s katerim zapušča geometrijsko strogost. Že dlje časa odkriva enkratno in dovršeno obliko vrtnice, rože vseh rož. Ta postaja njegova motivna fascinacija, a ne le zaradi zanimive oblikovne pojavnosti, ampak zaradi vsebin, ki jih posredno izraža. Utrgana namreč ni na vrtni gredici, ampak v notranjem, globoko intimnem ekosistemu kiparja in oblikovalca Rafaela Samca. O tem pričajo naslovi razstavnih predstavitev, v katerih je vrtnica še posebej izpostavljena: Vrtnica v mojem srcu, Zlata vrtnica v meni spi, Iz sobice mojega srca.
Avtor z izbranimi formami dokazuje, da je razpet med zemljo in nebom, med realnim in imaginarnim, predvsem pa med materialnim in duhovnim. Svet, na katerem živimo, objektivizira s kocko, s simbolom čiste materije, razuma in statičnosti. A od tu se dviga k popolnosti in neskončnosti. Želja po presežnem, tako v likovno-formalnem kot v vsebinskem, sporočilnem pomenu, ga nenehno spremlja v svet njegovih kreacij in se še dodatno potencira z repetiranjem ali pa z vzpostavljanjem avtorskih razstavnih postavitev v obliki kompleksnih instalacij.
Še izrazitejši dvig v duhovne sfere objektivizirajo in simbolizirajo najnovejše skulpture, poimenovane dušice. Te so nedefinirane, kepaste oblike, mehke in krhke, ki premorejo zunanji obod in notranji intimni prostor, njihova forma pa ni povsem sklenjena. Tako učinkujejo na nivoju zaprto – odprto. Dušice so oblikovno donegovane s čutnostjo srca in taktilnostjo roke. Njihova polna, napeta forma preigrava igro konkavno-konveksnega. Je likovno dinamična in prežeta z življenjem v drobnih detajlih. Učinkuje kot nekakšna naravna oblika. Da se dvigne in zalebdi v atmosferi, ji avtor pomaga z mrežasto "košarico", s katero jo postavi v novo, duhovno sfero, hkrati pa ji skozi luknje v mreži omogoča komunikacijo z vsem obdajajočim. Navidezno krhke, a avtorsko močne in prepričljive dušice so bele, nedolžne in čiste, so tisto najdragocenejše, so bistvo človeka, njegova žlahtnost in večnost, zato jih avtor "ujame" v zlat pajčolan.
V ustvarjalnosti Rafaela Samca so dominantne forme, zato lahko njegova dela upravičeno umeščamo na področje kiparstva. Narejena sicer niso iz klasičnega kiparskega materiala, a sodobna umetnost dopušča ustvarjalni pluralizem in uporabo neobičajnega, nekonvencionalnega, navsezadnje pa je vosek tisti, ki ga tudi kiparji uporabljajo v procesu modelacije, saj z njim ustvarjajo osnutke za kasnejše vlivanje v bronu.
Forme pa dodatno zaživijo tudi s premišljeno uporabo pigmentov, s katerimi je obarvana materialna snovnost. Barve postanejo pomemben segment likovnega izraza. Iz njih izhajajo sugestivni, asociativni in simbolni namigi. V njih se zrcalijo štiri elementarna znamenja. Posebno vlogo imajo tudi barve žlahtnih kovin, še posebej zlata. Z njo dosega učinek dragocenosti, žlahtnosti in svečanosti. Vsaka barva je premišljeno izbrana in predstavlja igro globljih pomenov. Tudi odločitve za koloristično poenotenost ali pa za izrazita barvna konfrontiranja so podrejene želji po sporočilnosti. Izbran barvni spekter vselej znova žlahtnijo tudi strukturalno naglašene povrhnjice njegovih skulptur, na katerih se odvijajo poigravanja s svetlobo in senco, ki rezultirajo nove, dodatne barvne vrednosti in vodijo v razkošje slikovitosti.
Površine njegovih skulptur premorejo poseben karakter. Razkrivajo specifiko materiala, iz katerega so narejene in avtorjev taktilni odnos. Vibrirajo v bogastvu mikrostruktur in v še tako strogo obliko vnašajo revitalizacijske, življenjsko pristne impulze.
Razodevanje oz. Razodevanja niso le naslov razstav njegovega najnovejšega cikla, ampak dejstvo, ki popolnoma objektivizira njegovo ustvarjalnost, ki je eno samo razodevanje avtorjeve likovne senzibilitete, njegovega stremljenja po čistih, predvsem pa izrazno močnih, simbolnih in sporočilnih formah. In je razodevanje visokih estetskih norm in kreativnega perfekcionizma, s katerim vizualizira oz. v materialno snovnost vodi svoj svet idej in vizij.
Razodetje je višja oblika od ustvarjanja, je njegovo bistvo, ki se skozi izvirne kiparske kreacije, parafinske slike in izrazno bogate inscinacije oz. instalacije razkriva na prepričljivi likovni poti Rafaela Samca. Ta ni le sprehod med oblikami in barvami, ampak med vsem tistim, kar je bistveno, pomenljivo in sporočilno. Trdno se drži izbranega izhodišča, hkrati pa v njegovih okvirih išče možnosti za likovno-formalno in vsebinsko razširjanje svojega nagovora, ter za oblikovanje prepričljivega in avtorsko intimnega likovnega izraza.
Z jasnostjo ideje in njenih reprezentativnih možnosti ter z odličnim poznavanjem izbranega materiala, njegovih specifičnih danosti Rafael Samec sega po presežnem, po tistem, kar predstavlja subtilno ravnovesje med metjejsko dovršenostjo in duhovno sporočilnostjo.
Rafael Samec pa ne ustvarja le artefaktov, ampak tudi razstavne postavitve. Te so lahko začasne ali pa stalne, vse pa govorijo o samoniklosti, klenosti in likovni prefinjenosti njegovih stvaritev, ki s premišljenimi umestitvami v prostorsko lupino pojasnjujejo idejo, usmerjajo tok gledalčevih misli, dajejo polnost doživetij in celoto spreminjajo v kompleksno virtualno dogajanje.

Anamarija Stibilj Šajn

Vir: Rafael Samec, Napovednik.com