Ali se še spominjate Gargamela? Smrkete? In ostalih Smrkcev? Ali se še spominjate svojega otroštva?

Pogled na razstavo Barbare Jurkovšek nas, z zgoraj naštetimi liki, nedvomno popelje v svet otroštva. V svet zasanjanih podob in neobremenjenosti, v svet igre. A za navidezno lahkotno in igrivo zunanjostjo naslikanih likov, se skriva nekaj več. Prvi občutki nedvomno prebudijo nekakšne nostalgične momente. Vendar avtorica skozi svoje slikarstvo, s podobami iztrganimi iz otroških dni, izraža nezadovoljstvo z družbenimi razmerami in zgrešenimi vrednotami. Po drugi strani se, skozi spomine iz svojega otroštva, na nek način, tudi sama umika in zateka v ta brezskrben čas. Večplastno zasnovane slike odlikuje bipolarnost tako v vsebini, kot v sporočilnosti. Skozi svoje skrivnostno simbolične upodobitve želi Barbara podati kritičen odnos do današnje družbe. Le-ta je vse bolj polna različnih sprenevedanj in dvojnih moral. Igrive in vesele podobe hitro zapeljejo gledalca, kar je v prvi vrsti tudi cilj; pritegniti gledalčevo pozornost in ga vpeljati v svet nezavednega. Kot sama pravi: "Psihološka podstat mojih protagonistov je tisto, kar se skriva v naši lastni globini in čaka na možnost, da zdrsi čez prag zavednega."

Igrače, ki so si že priborile kultni status, na Barbarinih slikah poosebljajo ljudi in prevzemajo njihovo vlogo. So glavni protagonisti. Ljudje na njenih platnih postajajo lutke, tako na fizični, kot tudi na mentalni ravni. Barbara opozarja na svet v katerem je vse bolj pomembna forma, vsebina pa žal zgublja na ceni. Na eni strani se nahajajo igrače, ki mamijo nasmeh, na drugi pa kruta realnost, ki nas obkroža in žalosti.

Avtorica, zvesta štafelajnemu slikarstvu in figuraliki, svoj motivni svet ne črpa le iz otroštva, ampak tudi iz vsakdanjega življenja. Na njenih slikah so, v prvi vrsti, glavne nosilke pripovedi igrače, poleg njih pa pogosto zasledimo tudi živali ter avtoričine znance in sorodnike. Ti hiperrealistično naslikani liki so vmeščeni v arhaične, prazgodovinske pokrajine. Prav te pokrajine so bile, na starejših platnih, glavni nosilci zgodbe, sedaj pa so to le nevtralna ozadja, nekakšne mizanscene, ki so prostor za nastop glavnih likov. V eni izmed takih nadrealnih pokrajin sta se znašla tudi Smrkec in Smrketa (Janko in Metka), sama in zgubljena. Na drugi se Gargamel odpravlja na zgodnji jutranji potep (Jutranji lovec). Avtorica skozi specifično likovno poetiko ohranja tradicionalno figuraliko, rezultat katere so izrazito angažirane in intimno občutene izpovedi. Prav v tej poetiki, ki prežema nekatere Barbarine slike, je moč začutiti rahel vpliv Metke Krašovec, ki jo je spremljala v času študija. Živobarven kolorit je vsakokrat enakovreden pandan vsebini same slike, tako na vizualni kot tudi na simbolni ravni.

Četudi avtorica stremi k temu, da nas spodbudi k premišljevanju o času v katerem živimo, sem prepričana, da ji bo vsak izmamljeni nasmešek in vsako popotovanje v otroštvo, ki ga bo spodbudilo njeno slikarstvo, v neznansko veselje.

Elizabeta Rogović


ŽIVLJENJEPIS: Rojena 14. oktobra 1981 v Ljubljani. Leta 2006 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani diplomirala iz slikarstva in likovne teorije pri prof. Metki Krašovec in prof. dr. Jožefu Muhoviču. V letu 2007/08 se je kot Erasmusova štipendistka izpopolnjevala na Accademii di Belle Arti di Lecce v Italiji. Leta 2009 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje magistrirala iz slikarstva pri prof. Metki Krašovec. Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj in je članica ZDSLU.

Vir: Galerija Hest, Napovednik.com