ZAKAJ?

Slovenija je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu. Vsak stoti Slovenec je interniran v kakšni ustanovi bolj ali manj zaprtega tipa. V Sloveniji je namreč več kot 20.000 ljudi zaprtih v psihiatričnih bolnišnicah, splošnih in posebnih zavodih, zavodih za usposabljanje in drugih. Vsi, ki so izkusili dolgotrajno stisko zaradi bolezni, starosti, duševne stiske, različnosti od drugih, telesne ali duševne oviranosti, imajo le 50% možnosti, da ostanejo zunaj ustanove. Ta možnost je bistveno manjša, če si reven, sam ali ekscentričen.
Totalne ustanove so zločini miru. Za vzdrževanje reda in miru je potrebno ljudi zaznamovati, odstranjevati in zapirati v posebne disciplinske prostore. Sodišča za mirovne zločine pa ni.
Totalne ustanove ljudi odstranijo iz okolja, jih izolirajo, jim odvzamejo identiteto. Jih označijo, onemogočijo in izključijo. Izgubijo državljanske pravice, ne morejo izraziti svojega mnenja, so "kaznovani", ker niso v skladu s sistemom. Izgubijo stanovanje, delo, prijatelje. Zaprte ustanove so vir zlorab, ponižanja.
A vendar: v zaporih se ljudje ne poboljšajo, duševne bolnišnice ne zdravijo… ravno nasprotno povzročijo omrtrvičenje, nezainteresiranost in radikalni umik vase – hospitalizem, institucionalizem.
Zločin zapiranja je toliko večji, ker poznamo načine, kako ljudem pomagati brez zapiranja. Tudi tisti, ki potrebujejo največjo možno podporo, lahko živijo med drugimi.
Proces dezinstitucionalizacije je zapisan v večini mednarodnih in tudi nacionalnih dokumentov in deklaracij. Večinoma ga tudi izvajajo. Sramežljivo se je začel tudi pri nas. Začeli smo ustanavljati stanovanjske skupine, nevladne organizacije (1990). Lotili smo se preseljevanja iz posebnih zavodov. V pičlih štirih letih smo preselili v skupnost vsaj 400 stanovalcev (2001). Poskušali smo z neposrednim financiranjem storitev, začela se je spreminjati zakonodaja (nov Zakon o duševnem zdravju, priprava Zakona o dolgotrajni oskrbi).
A še vedno sta na vsakega človeka, ki je deležen podpore v skupnosti, dva zaprta. Število mest v institucijah raste, obseg skupnostne obravnave ostaja enak. Preseljevanje ljudi iz institucij se je ustavilo. Projekt individualnega financiranja je naletel na kup težav in odporov. Psihiatri se, vključno z varuhinjo človekovih pravic, upirajo zagovornikom, ki na sramežljiv način uvaja Zakon o duševnem zdravju – naj bi kršil njihove pravice. Zakona o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci čakata na uveljavitev že več let.
Ker tega ne moremo razumeti in se s tem ne moremo strinjati, smo se odločili, da dolgi pohod skozi institucije (Gramsci, Dutschke) zamenjamo z dejanskim izhodom iz ustanov.

Od 18. julija do 23. avgusta 2010 smo obhodili vse psihiatrične bolnišnice in posebne zavode, nekaj zavodov za usposabljanje, domove za ostarele, za mladino in otroke, za tujce in druge v Sloveniji. Začeli bomo v Hrastovcu in končali v Ljubljani. Izhod je bil dolg skoraj 700 km.

ZATO:

- da bi opozorili javnost na obstoj ustanov za dolgotrajno zapiranje;
- da bi spodbudili ustanove k preobrazbi v človeku prijazne skupnostne službe;
- da bi povabili ljudi, ki živijo v ustanovah, da se nam pridružijo in preselijo v skupnost;
- da bi raziskali razloge, zakaj ustanove še vedno obstajajo;
- da bi spodbudili ljudi (tako strokovnjake kot navadne državljane), -- da sprejmejo povratnike iz ustanov in da ljudi ne pošiljajo več vanje;
- da bi pomagali tistim na oblasti, ki podpirajo dezinstitucionalizacijo in razvoj skupnostne oskrbe, in kritizirali tiste, ki to zavirajo;
- da bi prispevali k temu, da se zakoni, ki urejajo pomoč ljudem, napišejo, uveljavijo ali spremenijo.

KAKO:

To smo naredili na povsem neinstitucionalen način, zgolj kot skupina državljanov, brez političnih pokroviteljstev, finančnih donacij in sponzorstev. Naš pohod je temeljil na zaupanju v gostoljubje in solidarnost ljudi.