Ustvarjalni diskurz
Ali je možno v isti sapi govoriti o kaosu in o redu? Sta lahko kaos in red kakorkoli povezana ali celo tvorita smiselno celoto? Je za ustvarjalnost dovolj le kaotično slepo iskanje posameznih utrinkov, ali je potrebno v določenem trenutku potegniti paralelo s problemom, popkovino z realnostjo in ideje usmeriti k jasnemu cilju? Če nekoliko filozofsko vprašanje, ki si ga zastavljamo v času intenzivnega ustvarjanja inovativne družbe, skušamo prenesti na področje fotografskih aktivnosti, se vprašamo podobno. Ali lahko niz zaključenih idej, fotografskih celot, mikro projektov povežemo v zaključeno večjo celoto in celo prikažemo skozi perspektivo dodane umetniške vrednosti na način, ki predstavlja svežo novost?

Vsebina
Gre za večplastnost idej, povezanih v skupni kolaž. Po eni strani je predstavljen izbor fotografij, po drugi pa gre za inventiven prikaz le-teh. Nov pristop se kaže v načinu razporejanja fotografij, kjer vsaka fotografija predstavlja osnovno celico in kot mikro zaključena celota predstavlja osnovni foto gradnik celotnega križpotja. Posamezne fotografije tvorijo tematski sklop, foto-niz, ki je predstavljen v vodoravni ali navpični liniji, torej v vrstici oz. v stolpcu. Vsak foto-niz tako vsebuje po določenem sistemu klasificirane fotografije (npr. oranžna dominantna barva ali polkrog kot značilen grafični element, razburkano morje, nejasnost fotografije, lasten otrok, Plečnikova dela, deroča voda, zamrznjen trenutek ipd.). Fotografije, kjer se pojavljata vsaj dva omenjena elementa, predstavlja vezni element med omenjenima foto-nizoma. Tako uporabimo foto-vrstico in foto-stolpec, umestimo pa ju tako, da v presečišče postavimo fotografijo z omenjeno skupno lastnostjo. Ko na takšen način medsebojno kombiniramo večje število vrstic in stolpcev, postopno zgradimo celotno križ-fotje. Pri tem se seveda pojavlja vprašanje kompozicije celote, ki jo na makro nivoju določajo "na daleč" vidne lastnosti posamezne fotografije in lastnosti niza pa tudi razporeditev in način prepletenosti stolpcev in vrstic.
Zanimivo je, da vsaka fotografija vsebuje vrsto lastnosti (omenjeni elementi klasifikacije), ki jih običajno spregledamo; v kombinaciji z drugimi v nizu pa pozornega gledalca spodbudi k natančnemu opazovanju in iskanju značilnosti posameznega niza oz. fotografije same; v jeziku matematičnega reda bi lahko govorili o lastni vrednosti matrike. Tako se opazovalec srečuje vsaj z dualnostjo percepcije, ki jo doživlja, ko stoji korak stran od križfotja ali pa je oddaljen več korakov. Gre za dualnost opazovanja fotografije kot osnove ali pa niza oz. kompozicije kot celote, kjer posamezni foto gradniki predstavljajo le še manj opazen element. Omeniti velja, da z enakim naborom fotografij, upoštevajoč različne možnosti klasifikacij, lahko sestavimo nepredstavljivo veliko možnih kombinacij; omejeni smo predvsem s svojo domišljijo.

Vir: Borut Likar v sodelovanju s CD in SDLK, Napovednik.com